MAJNICA

moj mali avto

2012-02-03T10:21:00.000+01:00

Voznica sem že od l.89. Kar dolga doba. Rada sem voznica. Pravijo, da dobra.
Šoferjeva hči. Moj oče je vse življenje vozil avtobus, medkrajevni.
Ker sem bila več ali manj ves ta čas samska, sem sama urejala vse v zvezi z avomobilom.
Ženska v svetu moškega posla. Marsikaj sem se naučila.
In na tehničnem mi niso niti enkrat pogledali skozi prste, nasprotno, parkrat so me vrgli zaradi "malenkosti" - kot npr. ni bilo vode za šipe v rezervoarju in tista šprica za šipe pač ni delala. Ali pa - ni delal desni brisalec..:-)
Hvala bogu, vsa ta leta nisem bila soudeležena v kaki resni nesreči. Naj je tako še naprej.
Kar pa opažam na cesti zadnja leta, se mi pa zdi višek egotripa.
Silno se je povečalo število terencev, velikih enoprostorcev..skratka velikih, močnih in hitrih avtomobilov - in to v ljubljani.
Skladno s tem se je rapidno povečala nepotrpežljivost takih voznikov in njihova netoleranca do manjših, počasnješih avtočkov na cesti.
Jaz že ves čas vozim male avtomobile, rabljene, (največ 1,2)..citroen visa, katrca, stoenka, citroen ax, škoda favorit-ta je najmanj trajala, citroen saxo, twingo in sedaj chevrolet aveo.
Ko se na avtocesti spraviš prehitevat s takim malim kebrčkom, ponavadi takoj dobiš za rit velik, hiter avto, ki ti začne žmigat z lučmi.
In kar je še bolj zanimivo: na Ac Zg-Split - v polni sezoni, ko so tam praktično sami tujci - se ti to isto zgodi..in ali veste katere narodnosti je šofer? Skoraj brez izjeme - slovenske!
Druga zanimiva reč je, da, če ti slučajno uspe prehiteti kak velik avto, ti le-ta hitro da kajlo in te zelo očitno prehiti nazaj.
Merjenje moči povsod, na mestnih cestah, parkiriščih, avtocestah..
Kot petelini, kot otroci-moj ata ima pa boljši avto kot tvoj..
Moj ego je pa večji kot tvoj :-)

Refleksija

2012-01-31T00:08:00.000+01:00

Zadnje čase se mi dogaja nekaj nenavadnega..
včasih, za trenutek samo, v ogledalu, v odsevu okna, mimogrede, ko grem mimo nečesa ogledalastega...
in ulovim svojo sliko, svojo podobo, svoj izraz...
je le-ta popolna kopija izraza, podobe, slike obraza moje mame...
Za občutek gre, za občutenje tega, kar mi je mamin obraz, izraz sporočal...
In ta občutek sedaj izražam jaz.
Popolnoma isti.
Gre za sekundo ali dve.

Moja mama je bila čudovit človek, lepa ženska in precej nesrečna oseba...
Iskala je svojo ljubezen, svojo srečo..
Zakon z mojim očetom jo je onesrečil.
In vse svoje življenje ni našla ljubečega partnerja.
Umrla zelo mlada, 52.

Nekako usput sem zraven nje rastla in odraščala jaz.
Njen prvi otrok.
Nevidna in tiha, nezahtevna, da ne bi še dodatno obremenjevala njenega življenja in večala njenih težav.
Šele več let po njeni smrti sem ugotovila, da sem jezna nanjo; jezna, ker me v določenih trenutkih otroštva ni zaščitila..in da ji tega nisem odpustila..
Več let sem se trudila odpustiti ji.
Sedaj sem v fazi, ko se vidim v njej, ko prepoznam vse svoje bolečine kot njene, ko se vsega tega preteklega intenzivno rešujem in odrešujem.
Pokopavam preteklost z veliko lopato.

In v ta grob mečem tudi dele sebe, ki so odmrli ali ki odmirajo.
In ti trenutki, ko ujamem mamo v sebi in sebe v mami, mi zelo jasno sporočajo; dokončaj, kar je za dokončati in se potem nikdar več ne ozri nazaj.
Kajti želim dočakati najmanj 93 let.
To je to.

Poletna noč

2012-01-18T20:45:00.003+01:00

Danes poslušam star cd Marjane Deržaj, med vožnjo, malo daljšo vožnjo.
Sonce prijetno greje skozi prednje steklo. Avto lepo teče. Promet zmeren, na avtocesti..
Zaslišim - Poletna noč... bila je najin dom..
Čudovita interpretacija Marjane, kar purjo kolt dobim:)
Ponese me med spomine, mojih ljubezenskih doživetij.
Vprašam se: Ali je kje kak moški s katerim bi si želela znova doživeti Poletno noč?
Brskam po spominu.
Nikogar ne najdem.
Vsa moja razmerja so dokončana, odpuščena...nobenega hrepenenja, nobene želje po komerkoli.

Vendar pa me prešine spomin na ljubezen, ki je bila prekinjena na silo.
Prekinjena s smrtjo, brez slovesa, brez besed, pojasnila.
Vprašam se: Kako bi preživela najino zadnjo skupno noč, če bi vedela, da je zadnja?
Vsak najin trenutek, vsako minuto bi želela doživeti zavestno in v vsej popolnosti..
Držala bi ga za roke, ga gledala v oči, mu povedala vse nikoli izrečene besede, se mu opravičila za vsako moje neprijazno ali nezrelo dejanje, nežno božala njegov obraz, občutila toploto, bližino..poslušala njegove besede, bitje njegovega srca..

Obžalovanje= nesmisel.
Izkušnja.
Cenim odnos v katerem sem sedaj, moškega s katerim sem in najine skupne trenutke.
Poletna noč se zgodi vsako poletje znova.
Pa tudi zima ni izjema:)

Perpetuum Jazzile

2011-12-10T00:48:00.002+01:00

Končno mi je uspelo priti na njihov koncert.
Na Vrhniki. V Ljubljani sem bila vedno prepozna, takoj razprodano.
Naj začnem s samimi superlativi?!
Kajti zares je bilo superlativno, vse, vsak trenutek več kot dveurnega koncerta sem uživala na polno. V poslušanju in gledanju.
Toliko strasti, perfekcije, užitka in veselja ob nastopanju že dolgo nisem videla, če sploh kdaj..
Povsem jasno mi je, zakaj so ti ljudje tako uspešni pri svojem delu!
Ker uživajo v tem, kar počnejo. To se jim vidi od prvega trenutka dalje, ves čas koncerta..
Ker pojejo, sodelujejo, igrajo z dušo in telesom, ne le glasom.
Prisotni so v trenutku- z vsem, kar so. Tako celostno, da te povsem potegnejo noter, da se čutiš del dogajanja, del nastopa, del življenja..
Ključ sta ljubezen in prisotnost.
In popolna predanost.
Apliciram nase.
Sem zmožna tolikše strasti, predanosti in prisotnosti?
In zakaj ne?
Mi je lažje ležerno in lenobno "prespati" cela obdobja v življenju, ko se ne premaknem skoraj nikamor in posledično biti obenem skoraj malce nevoščljiva tistim, ki so uspešnejši od mene in ki v svoje delo vlagajo veliko več truda in časa kot jaz?
Da.
Lažje mi je. Vendar nisem zadovoljna s tem.
In prav današnji večer me je potisnil iz mlake samopomilovanja v upam ocean življenja, nazaj.

dva kovčka? jok brate odpade...

2011-10-29T17:33:00.002+02:00

Pred kratkim sem se preselila na Zaplano. Iz Ljubljane, kjer sem živela celih 28 let.
Večkrat sem se že selila. Nič novega.
Vsakič sem opazila, da imam več stvari, predmetov, več vsega.
Vsakič sem tudi ogromno pometala stran ali podarila.
In vedno znova so se mi stvari zopet nabrale.
In stvari so me začele obremenjevati.
Rada bi spakirala vso svojo robo v dva kovčka, hitro in brez komplikacij, se usedla v avto in odpeljala, brez da pogledam nazaj.
Operacija nemogoče.
Vso pohištvo sem pustila v stanovanju, v glavnem tudi posodo in rože; nisem se pa mogla odpovedati svojim knjigam in stvarem na katere sem čustveno vezana; npr. na kristalno posodo za sadje moje mame in še na nekaj njenih reči; prav tako na darilca, ki mi jih je poklonil moj sin ali ljudje, ki so me imeli radi, prav tako ne na cel kup malenkosti in drobnarij, za katere menim, da so nepogrešljivi!
Napaka.
Nič ni nepogrešljivo in nič ni nenadomestljivo.
Svoj dom vedno rada uredim z ljubeznijo in občutkom za vsako malenkost, ki je v njem, saj vem, kako pomembno je biti v prostoru, kjer se dobro počutim.
In stvari, ki me obkrožajo, mi nudijo občutek varnosti.
Zakaj se tako težko odpovedujem stvarem?
Zakaj se na stvari tako navežem? Pa ne na vse.
Racionalno pa dobro vem, da so to le reči, ki jih posedujem, uporabljam samo začasno; samo za čas svojega bivanja na zemlji.
In da ničesar ne bom mogla odnesti s seboj, še svojega telesa ne.
In seveda nisem mogla svojih stvari spakirat v dva kovčka.
Več voženj z avtom je bilo potrebnih, da sem prepeljala vse.
In nekako vem, da se bom enkrat morala odvezat in rada bi to storila prej, preden umrem.

naslov mi je ušel:)

2011-10-15T00:18:00.003+02:00

Nocoj sem na Tv gledala film.
Žalostna zgodba.
Ženska ostane sama, ker ji mož umre, za možganskim tumorjem.
Imela sta se rada.
Velika ljubezen.
Film prikazuje čas po njegovi smrti, z inserti njune zgodbe in čas njenega prilagajanaja na novo situacijo.
Žalost.
Velika bolečina.
Nesprejemanje nove situacije.
In mož ji, preden umre napiše nekaj pisem in organizira, da jih žena dobi ob pravem času, v določenih presledkih.
Ta pisma ji pravzaprav zelo pomagajo pri prebolevanju in vnovičnem vklapljanju v življenje.
Zavestno jo vodijo skozi nek proces, katerega cilj in konec je njen nov začetek.

Kmalu bo 22 let, kar je umrl moj življenjski partner.
Bila sem zelo mlada.
In imela sva 4-letnega sinčka.
In bil je moja velika mladostna ljubezen.
In ja, samomor je naredil.
Česar sem se spomnila v tem filmu je to, s kolikšno bolečino, žalostjo, objokovanjem in rano sem se morala spoprijemati še kar nekaj naslednjih let po njegovi smrti!!
Kakšne neverjetne reči sem preživela.
Vem, veliko ljudi jih.
Ampak, ko se ti dogajajo, misliš, da si edini v tem.
In misliš, da bolečina nikoli več ne bo minila.
In misliš, da žalost nikoli več ne bo prešla.
In misliš, da nikoli več ne boš srečen, niti zaljubljen, vesel.
Ne moreš si predstavljati, da bo kdaj sploh še drugače.
Pravzaprav ne želiš, da je drugače, ker meniš, da boš s tem oskrunil spomin na ljubezen, na ljubljenega.
In ljudem, ki ti govorijo, da čas celi vse rane, se samo nejeverno nasmihaš in si misliš:Kaj trobezljajo te neumnosti?
Zajebano je, zajebano hudo je.
Čez dobra dva meseca bo 22 let od tega.
In seveda živa sem še. In srečna, vesela, ljubljena..
Uživam v tem kar sem postala skozi vse to.
Cenim vse to, kar sem dobila skozi to močno preiskušnjo.
Spremenilo me je. In hvaležna sem temu.
Življenje je veličastno. V vseh ozirih.
Življenje je nekaj v čemer naj bi konec koncev uživali, se radostili in ga slavili.
In tudi skozi največjo bolečino, žalost in rano lahko najbolj polno doživiš slavo življenja.

Gospa, vam lahko pomagam?

2011-10-14T23:29:00.002+02:00

Pred kratkim sem se preselila na Zaplano.
Poleg vseh ostalih sprememb sem zamenjala tudi bencinsko črpalko.
Vsakdo, ki ima avto ve, da si šofer izbere črpalko, ki je ponavadi blizu doma, na kateri najpogosteje toči gorivo in opravlja ostale tekoče stvari okrog avtomobila.
Spominjam se še časov, ko samopostrežne "pumpe" pri nas sploh še niso obstajale.
Ko si pripeljal na pumpo, ti niti iz avtomobila ni bilo treba stopiti; skozi odprto okno si črpalkarju dal ključe in rekel:"Polno." Recimo.
Nisi si mazal rok, niti zato porabljal polivinilastih rokavic.
Črpalkar te je ponavadi vprašal:"Lahko še kako pomagam?" Rekel si: "Hvala." In odpeljal.
Zelo "nobel" in zelo prijetno za nas šofer-ke.
Kadar sem potrebovala "napumpat" gume, mi jih nikdar ni bilo treba sami. Vedno so pomagali ustrežljivi črpalkarji. Tudi zamenjat pregorelo žarnico ni bil nikoli problem, celo brisalce so mi menjali.
In neizmerno sem bila hvaležna tem fantom.
S prihodom samopostrežnih črpalk se je vse spremenilo. In to na slabše. Za nas šoferje/ke.
Kot prvo, si bila na pumpi odsedaj naprej prepuščena sama sebi. In če si že nekako uspela natočit gorivo, se je znalo pa pri polnjenju pnevmatik sigurno zaustavit. Največkrat že zaradi tega, ker so bili tisti mali črni pokrovčki na ventilčkih tako trdno zašraufani, da jih niti pod razno nisi mogla odvit. In si mogla it noter in prosit za pomoč. In vsa prijaznost in pripravljenost pomagati je kar nekam ispuhtela. Zelo nerad, s pogledom, ki ubija, je šel gospod s teboj in ti pomagal.
Brez, da se kaj poheca s teboj ali reče vsaj kako banalno vsakdanjo besedo.
Kam so dali vse te stare dobre črpalkarje, ki so bili napol mehaniki in v celoti ljudje??
Še huje se je to stopnjevalo, odkar so pumpe postale pravi supermarketi. Tam so začele delati še punce, katerih itak ne moreš prosit naj ti gredo pomagat opravit neko moško delo pri avtu.
In jaz samostojna voznica sem se morala znajti kakor veš ali znaš. Največkrat sem za pomoč prosila druge šoferje-moške seveda.
Da dejstva, da na črpalkah prodajajo vsega boga, tistega kar pa človek zares potrebuje okoli avtomobila, je pa ponavadi najmanj - sploh ne omenjam!
Sčasoma sem opazila, da so črpalkarji izven Ljubljane precej bolj prijazni in ustrežljivi, kot pa naši ljubljanski. To niso bile izjeme, ampak že skoraj pravilo.
No, ker se človek vsega hudega navadi, sem se navadila tudi na to.
In zato sedaj brez težav sama napumpam pnevmatike, vem tudi kako visok tlak je priporočljivo imet, če pa je zamašek preveč na trdo zašraufan, imam pa še vedno problem:)

Danes sem se odločila na pumpi na Vrhniki napumpat gumo.
Pripeljem, napumpam. Vse štima. Potem me nek človek ogovori:"Gospa, vam lahko pomagam?"
Ostrmela sem in kar nisem mogla verjet.
Črpalkar, ki je pravkar prišel mimo, mi je prijazno ponujal pomoč. In ker nisem odgovorila takoj, me vpraša še enkrat.
Lepo se mu zahvalim. In zelo prijetno presenečena odpeljem dalje.
Ne spomnim se kdaj nazadnje mi je črpalkar sam od sebe ponujal pomoč.
V Ljubljani mislim, da sploh nikoli.
To je črpalka na desni strani v smeri Lj, pred uvozom na avtocesto.
Pohvala!
Že imam svojo novo črpalko.

ljudje in jaz

2011-08-18T19:38:00.001+02:00

Mesec julij 2011.
Zame izredno naporen mesec in vesela sem, da ga je konec.
Na začetku meseca sem izvedela, da je človek, katerega izredno spoštujem, mu povsem zaupam in verjamem; zapustil svojo ženo s katero ima štiri male otroke; zaradi razmerja, zaljubljenosti, novega odnosa s precej mlajšim in prekrasnim dekletom.
Njun odnos in družino sem imela za enega zadnjih branikov skupnega sožitja, harmonije in pripadnosti...v tem norem svetu.
In hop...svojo družino je začel živeti drugače, precej drugače. Na novo, tako kot mu najbrž veleva srce.
Odstavila sem ga s piedestala, postavila v realnost in se prepričala, da je človek kot mi vsi.
Nekaj dni pa sem bila povsem sesuta.

Na sredini meseca sem prišla v konflikt z enim od sosedov, katerega sem tudi zelo spoštovala, upoštevala njegovo mnenje in ga (pri sebi) skoraj preveč izpostavljala..
Zaradi nekih malomarno izrečenih, nepomembnih besed, katere sem mu napisala v mailu, sem doživela njegovo izredno ogroženost, protinapad in celo žaljenje..kar me je povsem šokiralo, me prizemljilo in prisililo, da sem pogledala odnos do tega človeka v povsem novi luči in stvari postavila na svoje mesto. Sebe pravzaprav postavila na svoje pravo mesto.

Proti koncu meseca pa še ena šokantna vest: moja dolgoletna, draga prijateljica Sabina je precej na hitro sprejela odločitev, da se vsaj za šest mesecev preseli v Nemčijo, delat.
Pri 49-ih letih. Pogumna punca. In oseba, ki mi je vedno stala ob strani.
Srečno Sabina!

Kaj skupnega imajo vsi trije dogodki zame?
Občutek, da se bo potrebno postaviti zase.
Da bo potrebno forsirati sebe.
Spoštovati sebe in svoja razmišljanja in občutke.
Se manj zanašati na mnenja, besede, pozornost drugih ljudi, čeprav blizkih in spoštovanih.
Občutek izpostavljenosti, mogoče tudi zapostavljenosti.
Občutek, da razen mojega sina in partnerja trenutno nimam nikogar, ki bi ga resnično skrbelo zame, mu bilo resnično mar.
Dobro jutro! Kje si ostala ženska?
V rahlem samopomilovanju, kajne!

Pobrala sem svoje kosti, ude raztreščene naokrog, svoje zmedene misli spravila v nekak red, popredalčkala svoje občutke in zbrala vso svojo moč ter se sestavila nazaj.
Ljudje smo neverjetna bitja. Zaloga naše moči je skoraj neizmerna.

pro - aqua ali kako mi je na njej spodrsnilo

2011-06-28T10:05:00.003+02:00

pred nekaj dnevi dobim klic. kolegica me je priporočila, naj tudi jaz dobim brezplačno globinsko čiščenje preproge, kavča ali jogija; pove moški glas na hitro.
in da so novi na trgu in da se na ta način reklamirajo. in da je brez vsake obveznosti zame.
takoj povem, da me ne zanima in da nimam namena ničesar kupovati.
takoj mi odgovori, da to sploh ni prodaja, ampak seznanjanje z novim izdelkom.
še enkrat ponovim, da ne bom ničesar kupila.
še enkrat mi zagotovi isto.
no in ker bi mi prijalo, da mi nekdo brezplačno očisti preprogo, popustim.
dogovorim se za dan in uro.
predstavnica pro-aqua pride, z velikim kovčkom. mislim si, tole je pa mali sesalec:) da gre v ta kovček. seveda se motim:)
in takoj na začetku puf-obveznost zame: napišem naj vsaj 20 oseb, ki bi njej omogočile prezentacijo, kontinuirano delo še naprej in možnost potovanja v grčijo (kot nekakšno nagrado za pridnost ali kaj)
seveda me to takoj odbije in to tudi povem. nekako najdem 5 ljudi iz uvidevnosti, ker je prezentatorka že kar visoko noseča.
potem začne s predavanjem: o zdravem okolju, o zdravem bivalnem okolju, o zdravju, o alergijah, o pršicah, o astmi...o marsičem, to traja kar nekaj časa...kdaj zaboga boš že privlekla ta čudežni sesalec, ki menda deluje kot raketa na 27.000 obratov???
potem mi reče naj grem z njo do avta in ji pomagam prinesti sesalec!
Halooo!!!
seveda to storim, ker je ženska pač noseča. kdo ne bi?
zadeva je v treh velikih škatlah in ta največja, ki jo nesem, je kar konkretno težka.
hvala bogu, da nisem več v starem stanovanju v 4.nadstropju, brez lifta, si mislim:)
no in končno bova začeli.
ja in sedaj dokazovanje, zakaj je to čudo tehnike najboljše na trgu. uporaba vsaj 20 krpic, ki naj bi dokazale, kako delujejo stari sesalci in kako ne deluje novi robotek. te krpice je vstavljala med cev sesalca in mi vsakič znova pokazala rezultat.
seveda je bila na njih svinjarija, prah, lasje, normalno kaj pa drugega, če tepiha nisem očistila že najmanj 14 dni:)
in seveda je novi robotek na 27.000 obratov deloval brezhibno, sem se prepričala.
in seveda sem morala sama posesat svojo preprogo, da ga tudi jaz preiskusim in ona je vmes ves čas menjala tiste krpice med cevjo in robotkom in jih nastavljala drugo poleg druge po očiščeni preprogi. hmm.
seveda. robotek je fajn.
in seveda, sklenila sem pri sebi, da bom prepogo "ruknila" ven iz stanovanja, namesto da bi kupovala robotka.
no in ko je bila pri meni že uro in pol, se je začel finančni konstrukt zgodbe.
neverjetno, kljub temu, da sem jasno in glasno povedala tudi njej seveda, da robotka ne bom kupila, je začela računat in klicat svojo direktorico za možnosti nakupa na obroke in me spraševat o podrobnostih mojega življenja, in stanja.
me je imelo, da bi jo kar ven zabrisala.
seveda je nisem. noseča je bila.
pravzaprav je kot oseba, ta oseba prijeten človek.
ampak način na katerega vstopi v moj dom, in mi kljub besedam in nesprejemanju njenega izdelka, še vedno in vseeno poiskuša prodati ta pro-aqua robotek-je absolutno nesprejemljiv.
in sama pri sebi obljubim sama sebi, da je to zadnja oseba, ki kaj prezentira, ponuja in sem jo spustila v svoj dom.
zbogom pro-aqua....
boš drugje drugim čistila...

SPEDU

2011-06-24T21:17:00.003+02:00

S P E D U
Nagradno vprašanje:
Kdo bi vedel kaj to pomeni?

L. 1982 sem pri takratnem Konjskem repu na tromostovju spoznala Vojka - očeta mojega sina.
Ne spomnim se kje, na vžigalicah ali vžigalniku, nekje sva opazila kratico - Spedu, Ljubljana.
Noben od naju ni vedel, kaj bi to pomenilo.
Ker sem bila malo navihana, sem predlagala igrico: če ugotovi kaj kratica pomeni, potem mu jaz napišem pesem; če on tega ne ugotovi, potem mi on napiše pesem..
Vojko je pristal. In takoj na licu mesta, za mizo je moral poiskati pomen.
Seveda ni ugotovil in napisal mi je prvo pesem v življenju (mojem in njegovem). Na licu mesta, za mizo pri Konjskem repu.

Pred nekaj minutami sem na proslavi ob 20 letnici države Slovenije, slišala koračnico, ki je bila napisana prav v ta namen - ob Svetovnem Prvenstvu v Dviganju Uteži, ki je bilo l. 1982 v Ljubljani, še v Jugoslaviji.
Spomin na preteklost je vzbudila.
In rodila se je Ljubezen.
In ena najlepših pesmi mojega življenja.
Vojkova pesem.

smerokaz

2011-06-23T13:01:00.007+02:00

Včeraj zvečer sem bila (sva bila s Petrom) na Prešernovem trgu.

Predstava 5 moških.com. V živo. Brezplačno.

Ljudi je bilo kot dreka, se reče:)

Trlo se nas je, Čopova je bila do polovice zabita, polna.

Poletje, veselje, konec šole....sprostitev...

Optimistično sem upala, da nama bo uspelo zdržati.

Noro; telo ob telesu, vroče, brez zraka, soparno, prepoteno, brez premikanja, nekateri kadijo, se gužvajo z lončki piva v rokah...

Pravzaprav sem želela povedat nekaj drugega:

Med to gnečo sem opazila znanega človeka, ki je slep in se običajno sam zelo dobro znajde po mestu. S svojo dolgo belo palico preišče pot, nekaj po spominu, nekaj mu pove palica, sluh, tudi otip, če je treba.

Tu je bil s spremljevalko; držal se je je za ramo. Takoj, ko jo je za trenutek spustil, je izgledal povsem izgubljen.

Čeprav na ulici, ki jo sicer zelo dobro pozna in med vso to množico ljudi - je bil sam - izgubljen.

Rama njegove spremljevalke mu je pomenila varnost, smerokaz, pot.

Zamislila sem se.

Kje so pa moji smerokazi, da se ne izgubim na znanem teritoriju, med množico ljudi??!!

Obrnila sva radarje in počasi izstopila iz gneče.

Srce je pokazalo smer, telo je le sledilo.

Sen kresne noči

2011-06-21T23:57:00.003+02:00

Danes sem bila ves dan zasedena, šele proti večeru sem se odpravila na Rožnik.
Ura je bila že pol devetih. Najdaljši dan leta se je počasi prevešal v večer.
Redki sprehajalci, tekači so hiteli iz gozda ven, jaz sem hitela v gozd.
Rožnik je pravi gozd, kjer srečaš srne, rastejo gobe, drevesa in borovnice:) Ni svetilk.
Uživala sem v toplem poletnem večeru, poslušala lepo meditacijo po mp3-ju, vonjala bogate, polne vonjave in ne vem kdaj vmes se je skoraj povsem znočilo, jaz pa sem še vedno bila nekje daleč od mesta in luči.
Žive duše nisem srečala.
Prijetno meditacijo v ušesih, je naenkrat zamenjala skrivnostna glasba polna piščali, globokih, močnih bobnov, pretakanja vode in skrivnostnih zvokov...
Zavedala sem se, da sem sredi temnega gozda, sama, ponoči.
In realnost se je v hipu spremenila. Iz uživanja v sproščujočem sprehodu, sem skoraj naenkrat padla v močan strah.
Ozirala sem se čez rame, pogledovala po temnih globelih, iskala vsaj kako kresničko, upala, da bo kak zapoznel sprehajalec s psom prišel mimo...a žive duše ni bilo. Niti kresničke.
V slušalkah pa še vedno neka šamanska čira čara:)
Huh, spreletelo me je, da imam možnost soočiti se z močnim strahom v sebi, ki izvira iz davno nazaj.
V preblisku sem zagledala cerkev in ruševine stare hiše na Golčaju (hrib malo naprej od Limbarske gore - nad Blagovico). Tam so v začetku vojne partizani uničili menda celo radomeljsko četo. Ker so imeli moji sorodniki v bližini gozd, sem bila nekajkrat tam.
Kraj sam, me je vedno navdal z neizmerno tesnobo in žalostjo. Brez razloga.
In strahom.
In ta strah me je nocoj v gozdu spet stisnil za vrat. Nisem mu želela pobegniti.
Nisem zamenjala glasbe, ki mi je poglabljala to čustvo.
Nisem pospešila korakov.
Nisem se predala; obenem pa sem se mu predala. Strahu.
Naj bo, naj me stisne, naj pride, kar pač ima priti...
S pogledom sem iskala kresničke. Nocoj morajo biti kresničke. Kje so te presnete kresničke??
Videla sem eno, dve...in nič več, celo uro hoje po gozdu 2 kresnički.
Pa kaj je to, bemtiš; sem si prigovarjala, znotraj sebe drhtela in bila obenem močna..
Pesem v slušalkah je trajala sto let.
Končno se je zaključila.
In ravno takrat pridem, mimo klopce, kjer vidim obris človeka, ki telovadi - ala mu vera:)
Oddahnem si.
In nekaj metrov naprej se začnejo kresničke. Najprej malo, potem vse več in več.
Glasba v ušesih je postala radostna, vesela, proslavljajoča.
In zašla sem v pravi metež kresničk.
Ves strah me je minil.
Začela sem se smehljati, pozdravljati te živalice in se zahvaljevati za to izkušnjo.
Ker sem si upala iti skozi strah, sem bila nagrajena z lepoto.
Zadnjih 10 minut hoje sem hodila praktično skozi kresničke.
Bilo je magično.
Bilo je močno.
Bila je kresna noč.

13-smrt/ponovno rojstvo

2011-06-10T22:27:00.007+02:00

Včeraj sem sanjala, da sem bila preganjana od ljudi s puškami, ki so me iskali, da me pokončajo.
Na koncu me je nekdo od njih našel. Skrila sem se v neko grmovje, počepnila, in poskušala biti čimmanjša in neopazna.
S puško je počasi odmaknil veje grmovja in cev usmeril proti mojemu obrazu.
Močan občutek je spreletel celo moje bitje, občutek: to je sedaj to, prišel je konec, tu smo...
Ta občutek ni bil v celoti strašljiv, bolj nekako močno radoveden ob zavedanju, da sem blizu najpomebnejšemu trenutku svojega življenja (poleg rojstva seveda), močno me je pretresel..
V trenutku, ko naj bi cev sprožila, sem počasi in previdno odprla svoje levo oko in iskala cev in vojaka - v sobi kjer sem spala seveda; torej zbudila sem se in prvi hip nisem vedela ali sem živa ali mrtva!?
Pred leti sem že sanjala nekaj podobnega; nekdo mi je s pištolo na sencah igral rusko ruleto.
In ko je nekajkrat sprožila v prazno, je bil zadnji strel tisti, ki naj bi bil v polno; spet sem se prebudila precej pretresena.
In občutki pred "smrtjo" so bili precej podobni tem zadnjim - ne hud strah, temveč bolj nelagodnost ob dejstvu, da bom prekmalu umrla in radovednost: kaj sledi sedaj!

V gimnaziji sem imela prečudovito prijateljico. Ona me je poiskala in navezala sem eno najlepših prijateljstev v svojem življenju.
Eva.
Bila je angelsko bitje. Lepa, s svojimi velikimi iskrenimi očmi, zaupljiva, iskrena in sprejemljiva.
Nikdar med nama ni bilo sence zavisti, nevoščljivosti ali kakršnihkoli občutkov več ali manj vrednosti. Bili sva enakovredni in to sva obe čutili in priznavali druga pri drugi. Popolnoma sva se sprejemali. Niti enkrat se nisva sporekli ali prišli v navzkrižje.
Po maturi naju je življenje razdružilo. Zelo redko sem jo srečala. Vsakič je bilo, kot da vmesnega časa sploh ni, bližina med nama je vedno ostala.
Potem je dolga leta nisem videla, nisem vedela kje živi, kaj se z njo dogaja, nič?!
In pred leti mi brat pove, da je slišal, da je Eva umrla.
Nič več kot to ni vedel.
Saj veste kako zaboli, ko izgubiš nekoga, za vedno.
Eva je šla nazaj domov, ne da bi mi povedala, se poslovila od mene.
Pred dnevi sem bila prvič po vsem tem času v njenem rojstnem kraju.
Poiskala sem njen grob.
Tako neresnično je izgledalo, kot da v kakem filmu gledam sebe, kako stojim na grobu nekoga, ki mi je bil včasih zelo drag.

Smrt je zame ponovno rojstvo v življenje, ki obstaja vedno.
Ko umremo tu, se rodimo tam; in ko umremo tam, se rodimo tu.
In 13-ka je karta velike arkane tarota z naslovom Smrt/ponovno rojstvo.
Da se sploh lahko nekje rodimo, moramo nekje drugje umreti.
http://www.majnica.com/tarot.html

levitev

2011-06-08T23:44:00.001+02:00

Kača sem, ki se levi.
Svojo pretesno, staro obleko počasi slačim; nova pa je še pri krojaču, nedokončana.
Pod obleko sem ranljiva, moja koža je nežna, moje telo izpostavljeno.
S krojaćem se dogovarjava o moji novi koži. Usklajujeva želje s potrebami.
Medtem pa, kot da ne vem več kdo sem?!
Obleka me na nek način označuje.
Pižama je za počitek.
Trenirka je za rekreacijo in delo na vrtu, recimo.
Kavbojke so za vsakdanje opravke.
Poletne oblekice so za uživanje v poletju.
Kopalke za na plažo. Etc.
Vsaka obleka ima svojo vlogo in mene v njej.
Sem nešteto vlog in včasih ne najdem več prvinske, prvotne Tadeje.
Smrt/ponovno rojstvo!

Otopelost, brezbrižnost, potrtost...končajmo s tem!

2011-04-13T09:49:00.002+02:00

On this day of your life, I believe God wants you to know...
...that you were created to create -- not to react.

Creation is the highest form of Divinity, and your
birthright. Truth is, you are creating all the time. The
central question in your life is whether you are
doing this consciously or unconsciously.

Conscious creation is what is needed now. Stop
moping. And stop thinking negative thoughts. Just
get on with it! Tomorrow awaits your choice as to
how its going to be. Call the shots! Make it happen!
You're in charge here.

Zato kreirajmo zavestno!

"meet your meat" ali kako te ubija tvoja lastna hrana

2011-04-06T03:50:00.005+02:00

http://www.peta.org/living/vegetarian-living/The-Natural-Human-Diet.aspx http://www.peta.org/

Česa nas je strah?

2011-04-05T22:14:00.009+02:00

V nedeljo sva se s Petrom potepala po kočevskih gozdovih.
Že dolgo nisem bila tam in zopet sem bila očarana. Ko sem se sprehajala po gozdnih poteh in daleč naokrog ni bilo žive duše, niti slišati hrupa; sem zopet začutila občutje svobode, občutek, da sem zares svobodna in da sama odločam o svojem življenju in to je bilo naravnost fantastično.

Vpeti smo v vsakdanjost, v ritem, rutino..

To nam daje občutek varnosti in kar je pomembneje, občutek materialne "sigurnosti", česar pa se v tem kaotičnem času (vsi) zelo radi oklepamo. Ta vpetost nam ne daje dejanske varnosti, daje nam samo občutek.

Podoben občutek svobode sem začutila vsako jutro na lanskem Caminu. Vsako jutro, ko sem stopila iz alberga na cesto - na pot, sem se počutila tako fantastično, da bi od veselja najraje zavriskala. Vse je bilo še pred menoj. Dan me je čakal, da ga aktivno preživim. Pojma nisem imela kam grem, kje bom prespala, kje jedla, koliko mi bo uspelo prehoditi, ali mi bo uspelo prehoditi tisti minimum, ki sem si ga določila prejšnji dan (ali maksimum)... Vse je bilo odprto, vse možno in vse novo. In to mi je vsako jutro dalo novih moči in spodbud, da sem (zame) tako naporno in zahtevno pot zmogla brez večjih težav.

Da in tudi tukaj je pravzaprav šlo samo za občutek svobode, ki se je, ko sem se vrnila domov, sčasoma nežno porazgubil in me zopet vpel v mrežo vsakdanjih opravkov in skrbi.

Na trenutke občuteni občutek svobode še ne pomeni, da sem tudi zares svobodna.

Zadnje dni se zelo intenzivno zavedam kako nesvobodna sem pravzaprav. Čeprav že 4-to leto nimam več redne zaposlitve in se mi ni treba vsak dan 8 ur vdinjati za ljubi kruhek in urnik dela lahko prilagajam sebi; pa sem vseeno še vedno prestrašena in vklenjena v svoj lastni miselni sistem, ki mi služi za preživetje.

Ne upam si še svobodno in sproščeno stopiti ven iz okvirjev, katere sem celo sama postavila in zakoličila. Bojim se začeti z novimi dejavnostmi, ker ne verjamem dovolj vase, v svoje znanje, izkušnje, sposobnosti, inteligenco in iznajdljivost.

Moj bog, ampak je res.

Česa me je strah? Česa se tako trapasto bojim? Kaj zaboga se mi bo pa hudega zgodilo?

Bom imela kaj manj denarja kot ga imam sedaj? Bom kaznovana s finančno tepežko, če si bom upala živeti svoje sanje?

Če si bom upala vse bolj in bolj slediti željam svojega srca in vse manj in manj poslušati "pametne" argumente svojega uma.

Želje srca so pravzaprav želje moje duše, ki se želi realizirati, ispolnjevati svoje poslanstvo, ki ga je prišla uresničit na zemljo...in to je bistvo. Za to pravzaprav gre. In biti zares svoboden, pomeni zares slediti temu, kar v globini svojega srca in tišini svojega uma vem, da je prav.

In početi to konstantno, ne le v prebliskih..

Ničesar se nam ne more zgoditi. Največji strah na planetu, je strah pred smrtjo. Smrti pa pravzaprav ni, je le sprememba pojavne oblike. Prehod. Sprehod.

Drugi strah, je strah pred pomanjkanjem. Tu gre za našo zofo, kavč, hladilnik in po novem še PC ali TV. No tu smo razvajeni sto na uro.

In potlej sledijo še vsi ostali strahovi. Nepregledna množica jih je. Vsak pri sebi ve, kateri je na katerem mestu.

Vse kar je zares vredno in pomembno, bomo pa vzeli s seboj, ko gremo spet na sprehod.

Torej česa se bojimo? Česa tako obupno oklepamo? In kako visoka je cena teh naših strahov? In kako dolgo jo bomo še pripravljeni plačevati?

Rojen je bil sin

2011-01-05T11:00:00.000+01:00

Danes mineva 25 let, kar sem rodila sina.

Bila sem mlada, zaljubljena in srečna.
Ta trenutek je tak moj sin: mlad, zaljubljen in srečen.
Najmanjšega pojma nisem imela - kaj pomeni imeti otroka?!

Potem se je zgodilo življenje.

V solzah, z bolečino in žalostjo (po smrti njegovega očeta)...v iskanju ljubezni, zadovoljstva in same sebe (leta kasneje) in v umirjanju, prizemljevanju in sprejemanju vsega kar je, na način, ki me radosti in kjer se učim živeti sebe in svojo resnico.

Šele, ko imaš otroka, zares veš kaj pomeni ljubezen; kako močno imaš lahko nekoga rad in kako si zmožen sprejeti drugega brez presojanja njegovih dejanj ali lastnosti.

Zato dragi moj sin: nisem se vedno strinjala z vsem kar počneš..nisem vedno odobravala vseh tvojih iskanj in poti, vedno pa sem pri sebi iskala načine kako jih sprejeti, kako ne soditi tega, kar je drugačno od mojega in zato imava sedaj lahko lep, iskren odnos, ki naju oba bogati.

Hvala, ker sem te rodila.

Srečno v Novo-2011!

2010-12-31T10:40:00.000+01:00

As we start the New Year,
Let's get down on our knees,
To thank God we are on our feet.

-Irish Blessing/Toast

On this day of your life, dear friend, I believe God wants you to know...

2010-12-08T18:56:00.002+01:00

...that the world is so much brighter, so much better, because you are in it.
If only you knew all the gifts that you bring to others.
You would never feel sad again, but only rejoice in how wonderful God has made you!
I would not say these things just to make you feel good.
The things I've said here, happen to be true.
Love, Your Friend....
N.D. Walsch

Leonard Cohen and Webb Sisters - If It Be Your Will (Live in Ljubljana, ...

2010-11-23T09:57:00.000+01:00

Camino - predstavitev ob slikcah

2010-11-15T16:02:00.003+01:00

V soboto 20.11. bova s Petrom v Vdc-ju Sonček v Šiški (Trg Komandanta Staneta 5),

imela predavanje in deljenje vtisov z najinega letošnjega Camina.

Ob 10.00.

Vesela bom vašega obiska!

Camino v sliki

2010-10-19T20:20:00.002+02:00

"Pamplona je nora", sem zapisala v svoj popotniški dnevnik; kajti čez njo sva šla ravno na dan, ko imajo tisti famozni praznik, ko spustijo bike po ulicah in pred njimi tečejo pogumni fantje.
Praktično vsi so bili oblečeni v belo-rdečo nošo, in rajali, peli, plesali, se veselili po ulicah mesta in je bil prehod kar naporen.

združeni v ljubezni

2010-10-17T20:51:00.001+02:00

v torek sem bila na koncertu Leonarda Cohena. v novih ljubljanskih stožicah;)

zanj sem prvič slišala 27 let nazaj in že takrat, čeprav sem bila stara 19 let, sem njegovo glasbo začutila globoko v srcu. slišala sem ga s srcem.
njegova glasba in teksti je že vseskozi znana kot zelo čustvena, melanholična in žalostna.
jaz ga nisem tako slišala. zame je vedno bil globoko čuteč in iskren poet.

76 let ima. na svetovni turneji je že od l.2008, končuje pa jo letos decembra.
10 let svojega življenja je preživel v budističnem samostanu, njegova menedžerka, kateri je popolnoma zaupal, pa mu je med tem časom oklestila račun in ga prisilila, da se je na starost moral spet podati na koncertne odre.

eden od redkih glasbenikov, na katerega koncert sem si zelo želela, pa ni bilo možnosti.
spomladi sem izvedela, da prihaja tudi v ljubljano, mojemu veselju ni bilo konca:)

kako opisati glasbo?
zapreš oči in se prepustiš.

Leonard je preprost, pristen..njegova glasba, poezija ne potrebuje kakih posebnih predstav oz. performansev.. zadošča njegov glas in izraz..

in srce se je začelo počasi odpirati...
in se polniti s toplino ljubezni..
in ko se je koncert končal, je bilo moje srce odprto in polno ljubezni.

http://www.youtube.com/watch?v=YrLk4vdY28Q

Camino v sliki

2010-10-12T12:54:00.002+02:00

Skoraj 3/4 poti so bila žitna polja, različnih vrst žita..obenem je pa smešno to, da v trgovini ni praktično nobene izbire kruha, večinoma prodajajo trde francoske štruce..kaj šele pri sendvičih, niti enkrat se ni zgodil sendvič, ki ne bi bil iz francoske štruce..živ obup:)

camino v sliki

2010-10-11T11:52:00.004+02:00

tudi s konjem se lahko "prehodi" Camino..v preteklosti je bil to kar precej pogost način, sedaj bolj redko, midva sva srečala le tole žensko, z dvema konjema..

slikca-camino

2010-10-08T11:56:00.004+02:00

Hiška v kakršne v Galiciji shranjujejo koruzo/oz.so shranjevali v preteklosti

Leonard Cohen - A Thousand Kisses Deep

2010-10-07T14:56:00.000+02:00

slikca-camino

2010-09-21T10:14:00.002+02:00

Mislim, da edino jezero, na celi poti, v bližini mesta Logron!

čiščenje

2010-09-21T10:10:00.001+02:00

Kaj dela voda?
Gradi nas, ohranja nas pri življenju, prav tako vse rastline in živali...
Čisti nas.
Naša telesa, od zunaj in znotraj. Naša oblačila, hrano, naše domove, naše avtomobile...
Neprecenljiva je in nenadomestljiva.

Zadnji vikend je prišla v vlogi čistilca.
Zlivala se je z neba in jaz, ki živim v krasnem kletnem stanovanju, sem se zahvaljevala neskončnemu, da ni nobene reke v bližini, kajti poplavilo in odneslo bi mi vse kar imam.
Kaj je torej prišla čistit vsa ta voda?
Kaj je potrebno spustiti, da gre, da voda odnese, da se splavi??
Če se za trenutek spustim vase in pogledam kaj je potrebno čiščenja, potem iskreno povedano, to tudi najdem.
Moje strahove, omejenosti, navezanosti, odvisnosti..
Jaz sem.. jaz imam..jaz želim..jaz vem..
Moj egotrip:)
Sem se temu pripravljena odreči?
Si upam spustiti zgoraj navedene strahove, omejenosti, navezanosti, odvisnosti??
Bom brez tega gola?
Izpostavljena?
Ranljiva?
Odgovorna sebi?!
Bom brez tega končno lahko svobodna?
Me je ta voda prišla opozorit, da je čiščenje nujno potrebno?

tale se mi pa res dopade...

2010-09-01T22:32:00.001+02:00

On this day of your life, dear friend, I believe God wants you to know
......that no one does anything they do not want to do.
You always have a reason--and usually, a pretty good one--for doing what you are doing and choosing what you are choosing.
Be careful not to convince yourself that you are doing something against your will. Such a thing is impossible.
Therefore, be honest with yourself as to why you are choosing to do a particular thing.
Then, do it gladly, knowing that you are always getting to do what you want.
The statement "I have no choice" is a lie.
You can choose.
You simply do not prefer the alternatives available to you, for whatever reason.
So you select the outcome that you most prefer.
Isn't that power?
Love, Your Friend....

učinki Camina

2010-08-30T10:24:00.007+02:00

ko sem se vrnila iz Španije (po petih tednih in pol), me je nemudoma na kuhinjski mizi pozdravil zajeten kupček položnic, opominov, računov.... :)

ha.. sem si rekla..so rekli, da se življenje po Caminu vsakomur spremeni..ampak nič se ni spremenilo:)

položnice so pridno čakale, da jih plačam..takojšnja sprememba je bila le v tem, da se nisem prav veliko sekirala zaradi tega..sem si rekla:

draga moja, če si prehodila tistih 800 km v tistem vročem soncu, s tistim težkim ruzakom na hrbtu..boš pa tele položnice ja tudi plačala..

kajti veste, kadar ima človek s.p. in gre na dopust, ali zboli..ni dinarčkov..nobena, še tako minimalna plača ga ne čaka, ko pride nazaj ali ko se pozdravi..ampak mora plačati še prispevke, pa najemnino in stroške za poslovni prostor itd..

ahh, tako torej.

kaj pa bo potem drugače? sem razmišljala.

in dognala, da pravzaprav nič.

in ugotovila, da bo edina sprememba v mojem spremenjenem gledanju na stvari okoli mene in stvari v meni..

danes zjutraj, ko sem se peljala z Zaplane proti Ljubljani, sem opazila:

-meglice nad gozdovi in kako lepo so se prelivale: bele, pahljačaste nad temno zeleno barvo svežih gozdov

-opazila sem drobne dežne kapljice, ki so občasno padale na sprednjo šipo avtomobila

-opazila sem ljudi, ki so zjutraj vsak v svojem ritmu hiteli novemu tednu naproti

-opazila, da je zunaj sveže, hladno in da me to čisto nič ne moti

in da me ne motijo meglice, niti dejstvo, da se poletje končuje, niti dejstvo, da se vikend končuje in moram spet v civilizacijo iz tistega miru in narave na Zaplani

aha, sem si rekla, torej se zares spreminjam

in hvaležna sem bila za vse, kar je bilo. in sem še.

slikce s camina

2010-08-25T10:05:00.002+02:00

facebook.com/tadeja.virant

moj profil na fb, kjer počasi objavljam slikce

enostavne reči

2010-08-25T09:08:00.006+02:00

...dan na Caminu je potekal nekako takole:

vstajali smo zelo zgodaj-ob petih, tako da sva bila pol šestih ali vsaj šestih že na poti.

jutra v Španiji so precej hladna in temna, tako da brez baterije ni šlo..kajti treba je slediti oznakam za pot-rumenim puščicam ali Jakobovi školjki (ki je simbol Camina).

pot je zelo dobro označena in niti enkrat se nisva izgubila, biti pa je res treba pozoren na vseh odcepih in križiščih, kajti vsaka nepotrebna hoja človeku odvzame čas in energijo, ki jo potrebuje za pot.

zjutraj se je dalo največ prehoditi, zaradi hladu in ker je bil človek še spočit, tudi nahrbtnik se mi je zdel zjutraj najlažji..tekom dneva pa je postajal vse težji in težji..

približno ob sedmih, pol osmih sva postala že kar precej lačna in sva iskala barček z zajtrkom..če na poti ni bilo nobenega naselja, sva ponavadi prejšnji dan kupila nekaj za zajtrk..kajti prazna vreča ne more hoditi po Caminu:) sva se hecala:)

pojesti ne moreš veliko, kajti potem težko hodiš, moraš pa večkrat dnevno kaj malega prigrizniti.

do devetih sva ponavadi prehodila kar polovico dnevne ture..potem pa je bliskovito hitro postalo vroče in ostalo polovico do nekako dveh, treh..

vsaka hoja po 14.00 uri je bila izjemno naporna, še posebej na področjih brez sence.

zavetišča za romarje (albergi) so precej na gosto postavljena in najboljši čas dneva je bil, ko si je človek lahko sezul pohodne čevlje, odvrgel prašno, preznojeno obleko in stopil pod tuš..tudi kadar je tekla hladna voda, me ni prav dosti motilo, kajti pregreto in utrujeno telo je to precej poživilo..

po tušu je bilo treba oprati cunje, ki so se umazale tisti dan - na roke, vedno v mrzli vodi, večinoma brez lavorja - na zato posebej postavljenih umivalnikih. kajti perilo se je moralo do večera posušiti, da si ga še pred spanjem spakiral v nahrbtnik ali pripravil za naslednje jutro..

zaradi velike vročine in majhne vlage v zraku, so se cunje skoraj vedno posušile..

potem smo se kar vsi zvalili na postelje, večinoma so bili povsod pogradi..(spalna vreča je bil obvezen del prtljage) in odspali kako uro, dve, se odpočili..

tam nekje ob šestih popoldne je bil čas, ko se je začelo razmišljati kaj bomo jedli toplega..v albergih so bile večinoma kuhinje in če se ti je dalo iti v trgovino in čakati, da prideš na vrsto za štedilnikom..si najceneje prišel skozi ..

v nekaterih (privat) albergih so pripravljali večerjo - menu varianta..in te večerje so bile definitivno najboljša hrana, kar sva je jedla na Caminu.

Drugače pa barčki, gostilne, restavracije, kjer so imeli romarski menu (običajna cena 10 eur), kjer se je dalo kar najesti in skoraj vedno je bila v ceno vključena kar cela (7dcl) steklenica njihovega vina -"vino tinto"..ki sva jo mogoče samo parkrat spraznila do konca, pa nikdar nisem čutila nobene posledice v glavi ali kje drugje::)

čas za ogled vasi, mesta, znamenitosti je bil ponavadi ta čas - po večerji..

albergi so se zapirali ob desetih zvečer - dobesedno - in če si zamudil to uro, si ostal zunaj, tu pa ni bilo trte mrte:) in obenem se je ob desetih ugasnila luč (ki je večinoma niti nismo prižigali, ker je bil ob desetih zvečer zunaj še dan)

čas za spanje, kajti romar mora zgodaj na pot in zjutraj do pol devetih je moral biti albergo prazen.

Spanje je zgodba zase..posebej v sobah, kjer je bilo več deset postelj ali celo 150 recimo..

smrčanje..obračanje..škripanje postelj..razne vonjave..kajti okna so ponavadi zaprli tisti, ki so spali poleg njih..vročina...in čepki za ušesa kot obvezen pripomoček..

noči so minile tako hitro, da sem se zjutraj ponavadi vprašala:sem sploh kaj spala nocoj?

in utrujen, neprespan človek težko hodi po 8-10 ur dnevno v pogojih, ki niso optimalni..

torej, enostavne reči: hoja. skrb za telo. počitek. hranjenje. sprostitev. pranje perila...

nevesta in jaz

2010-08-18T10:12:00.001+02:00

včeraj sem masirala lepo, mlajšo žensko, ki se to soboto poroči.
prišla je na masažo stopal in hrbta, da malce zmanjša napetosti in male skrbi pred poroko.
ampak v resnici je žarela od energije in pričakovanja..in njena ljubezen je sevala navzven, da jo je bilo čutiti skoraj fizično.

nekako skoraj počaščeno sem se počutila pri tem, kot da sem tudi sama vsaj malce postala del tega predporočnega vzdušja, ali pa vsaj pripomogla, da bo mozaik popolnejši..

ogromno stvari sem v življenju doživela, le poročila se (še:) nisem..
in tega občutka, ko začenjaš novo življenje, z ljubljenim moškim, ki ga zaznamuješ še z obredom in prisotnostjo drugih ljudi - nisem doživela..
prav tako ne vseh sladkih načrtovanj poroke, fantaziranja okrog obleke in vseh tistih malenkosti, ki nevesto naredijo čarobno in najlepšo..ko se princesa spremeni v kraljico...

saj to se mi zdi nevestin dan..nevesta je nedvomno glavna ta dan..no, brez ženina seveda ne gre, ampak vse oči so uprte v lepoto neveste, v princeso, ki se naj zaveda svoje moči, izjemnosti in ki naj se magično spremeni v kraljico dneva in v kraljico svojega življenja..

pravijo; vsega v življenju ne moreš imeti..no saj vsega tudi ne želim imeti, ampak to izkušnjo sem si pa želela..
in kdo ve, saj nikoli ni prepozno , kajne:)

prihod domov (Camino)

2010-08-11T22:10:00.001+02:00

Pred sončnim vzhodom 20.7.2010

včeraj sva se s Petrom vrnila iz Španije, iz Camina, iz pohoda dolgega 33 oz.34 dni.
dolgega 800 km.

od sobote zvečer do torka zjutraj, sva bila v Madridu, v hostlu.
jaz sem ves čas ležala, z otečeno levo polovico obraza.

biti v Madridu, pa nič od Madrida - le hrup zunaj, neznosna vročina, smrad..

zadnji dan Camina me je začel rahlo boleti zob in nastal je majčken granolomček.
ker v Španiji skoraj nihče ne zna nič angleško, (niti dohtarji menda:), sem potrpela do doma.

nocoj sem prvič po dolgem času spala v svoji postelji, sama v sobi, s svežo posteljnino in tišino zunaj.
wc je bil na voljo samo meni, tuš tudi, kuhinja tudi in dnevna soba tudi.

ne morete si predstavljati kakšno razkošje je - imeti svojo posteljo, svojo sobo, svojo kopalnico itd..in svojo zasebnost.

ko sem prišla domov sem postavila "ruzak" na hodnik in ga kar nekaj časa nisem mogla odpreti, sprazniti..
več kot mesec dni je bilo vse moje življenje povezano s tem ruzakom, odvisna sem bila od njega in vse osnovne reči so bile v njem...in za vsako stvar sem vedela, da jo imam, kje jo imam in koliko je približno težka:)

predzadnji dan sva hodila 38 km, ker sva želela priti do cilja še isti dan, pa nama ni uspelo (na srečo:) in tistih hlač oblečenih ta dan še nisem utegnila oprati.
bile so pa svinjsko prašne in umazane, majčka je tudi še imela vonj dneva v sebi.
in ko sem končno razmontirala ta ruzak, našla tudi te hlače in majčko, mi je pri srcu postalo kar hudo, kajti spomnila sem se vseh prehojenih kilometrov, vseh naporov,občutkov in te moje velike želje, da doseževa cilj še isti dan..

vsa tista energija je bila še vedno tam, v mojih umazanih cunjah..
in v vseh ostalih tudi, ki sem jih vsak dan prala na roke, v mrzli vodi..
tudi v flaški, v kateri sva si pripravljala vitaminske in magnezijeve napitke..
kje vse je bila že ta flaška in s seboj sem jo nosila skoraj ves Camino!!

vsaka stvar v ruzaku je imela svoj čustveni naboj.
oči so se mi orosile, ko sem jemala stvari ven..
pazljivo, vsako stvar sem pogledala, ji dala mesto, pozornost in ničesar nisem zavrgla (to sem storila že med potjo) niti flaške ne:)

za prati ni bilo veliko,tistih nekaj cunjic, spalna vreča, vetrovka..

vtisov, spominov, izkušenj je še toliko, da ne vem kam z njimi..
počasi se bo trebalo to sprocesirati in smiselno postaviti v moje življenje..

kajti Camino je izkušnja, ki človeka pretrese do samih temeljev.

v nadaljevanju bom počasi te vtise objavljala tudi na tem blogu..

s Petrom bova pripravila skupno predstavitev za vse znance in vse ki naju že zdaj sprašujejo: Kako je bilo??

Camino - teža "ruzaka"

2010-07-01T13:46:00.003+02:00

danes sem prvič, vse kar bom nosila dober mesec s seboj, zložila v ruzak, čigar teža je bila začuda samo 10,5 kg, (brez vode).
teža samega ruzaka pa je kar 1,8 kg.
torej nisem pretiravala pri prtljagi.
za pot po Caminu priporočajo desetino svoje teže težak nahrbtnik, torej sem malce čez:(
pravijo tudi, da je vse kar tovoriš s seboj, le tvoja preteklost.
čim težji je ruzak, tem več imaš torej (nepotrebnih) reči v svoji malhi preteklosti.
popolnoma brez preteklosti pa tudi ne gre.
preteklost nas opredeljuje in nekam umešča.

odhod je v soboto ob 8.05 z brniškega letališča v pariz.
od tam pa s tgv-jem do bordeauxa.
od tam pa z lokalnim prevozom do saint jean pied de porta.(fr)
od tam pa peške 807 km do santiaga de compostela. (šp)

Buen Camino, draga moja!

kratek verz

2010-06-11T09:09:00.001+02:00

Vselej iščemo večno drugje, ne tu;
vselej se s pogledom umikamo stanju
in videzu sedanjosti; še smrt čakamo tako,
kakor bi sleherni trenutek ne umirali
in se ne porajali znova.
Vendar se nam z vsakim trenutkom
ponuja novo življenje.
Danes, zdaj, ta hip:
to je vse česar se lahko oprimemo.

(avtor neznan)

samo en hip je bil

2010-06-10T22:28:00.000+02:00

...danes sem v živo in od blizu videla, kako izgleda srečanje avtomobila in vlaka.
grem zjutraj ven obesit perilo in postanem pozorna na železniško zvočno opozorilo, ki se avtomatsko prižge na prehodu čez progo blizu naše hiše, kadar gre vlak mimo..
pogledam in vidim stoječo lokomotivo in ravnokar prispele policiste, ki so nemočno tekali okrog.
takoj dobim zelo slab občutek v želodcu-madonca, pa ne že spet nesreča!!
približam se, na tirih stoji vlak in na njegovem desnem sprednjem delu je kot bi bil "naliman"avto..
ampak avta sploh ni videti..izgleda kot neki mali avtovček..
joj joj joj...tam notri je oseba, ali celo več oseb...ta trenutek, ko tam stojim in opazujem, so v avtu, ki je skoraj ves pod vlakom - ljudje.
skoraj sem začela jokati.

nekaj sto metrov nazaj je križišče ceste in proge..in usodni trenutek, mogoče nezbranost, sonce posijalo v oči ali kaj podobnega in končalo se je neko življenje - v trenutku!

ta hip sediš v avtu, poslušaš radio, misliš na dan, ki te čaka ali osebo, ki te čaka..naslednji hip zapelješ levo, ne opaziš polzapornice, ki je spuščena z druge strani ceste, in jo mogoče takoj opazijo tisti, ki zavijajo na progo desno, z nasprotne smeri...

si v svojem feelingu...hopa cupa ... in pritisk, sila, neznosna teža te dobesedno pomečka....

vsaka smrt, ki se človeka dotakne, se ga dotakne z razlogom..

mene je smrt te gospe danes spomnila na vse moje drage umrle, četudi nihče ni umrl od vlaka..
spomnila me je tudi na sosedovo Joži, ki je na istem mestu točno 2 leti nazaj naredila samomor..
in spomnila me je (zopet) na mojo minljivost, na krhkost življenja samega in na dejstvo, da je časa vse manj in manj in da ni več kaj za čakat...

verjamem sicer v življenje in častim življenje...
te smrti, ki pa hodijo mimo, me pa opozarjajo, da je življenje tisto za kar se splača potruditi in smrt tisto neizbežno, kar zares lahko ovrednoti življenje.

IZKLOP/se bomo prebudili?

2010-06-04T21:22:00.001+02:00

Intervju z Marcelom Messingom nizozemskim antropologom, filozofom, poznavalcem religij in avtorjem mnogih knjig. Video je opremljen s slovenskimi podnapisi.

http://izklop.com/?url=links/start&a=open&id=62523

7651

2010-05-31T18:19:00.009+02:00

...je imela zapisano številko na obeh ušesih mlada prekrasna črna telica, ki sem jo včeraj "srečala" na nekem pašniku na Planinskem polju.
prišla je čisto blizu električne ograje, se postavila in zrla vame.
skoraj vsa je bila črna, črne oči so zrle vame brez posebne radovednosti ali pričakovanja, kot bi me opazovala ali mi želela nekaj povedati.
prav nič kravje ni delovala, nasprotno - izgledala je ponosna in samozadostna.
očarala me je.
zamislila sem se..

imamo ljudje res pravico gojiti, rediti, iskoriščasti in nazadnje pojesti to čudovito bitje??
in kdo nam to pravico daje (če že mislimo, da jo imamo)??
smo si jo vzeli sami?
zakaj?

si predstavljate, da naš planet zasedejo bitja, ki so mnogo pametnejša, iznajdljivejša, spretnejša od nas ljudi??
in si nas zato podredijo!!
in nas začnejo gojiti, rediti, iskoriščati in nazadnje nas še zakoljejo in pojedo!!
kako bi se počutili mi v tej vlogi?
imajo ta (imaginarna) bitja, (čeprav so pametnejša...) pravico do kaj takega?

ni človeka na tem svetu, ki bi mi pritrdilno odgovoril na to vprašanje.

kaj pa počnemo mi z živalmi?
prav to!!

7651 na zelenem, cvetočem, svežem travniku, na srečo ne ve kaj jo čaka.
njen strah in bolečina takrat, pa zato ne bo čisto nič manjša.

kaj vse delamo na tem svetu?

2010-05-10T15:12:00.001+02:00

Pri darovanju organov so javnosti zamolčane bistvene stvari

Damjan Likar
Vse navedbe so iz knjige Renate Greinert Rdeča zanka
Vir: revija Aura, marec 2010

Konec minulega leta smo lahko v medijih zasledili podatek, da 90 odstotkov Slovencev podpira darovanje organov in da v naši državi pridobijo premalo organov. Premalo darovanih organov pa zdravniki pripisujejo tudi zapletenosti zdajšnje zakonodaje. Zato bo že v začetku letošnjega leta na vladi prenovljen zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa, ki bo med drugim uzakonil t. i. domnevno privolitev, da bi se torej vsakega posameznika štelo za darovalca organov ob smrti, razen če se jasno izreče, da temu nasprotuje.

Povsem drugačno mnenje o darovanju organov pa ima Nemka Renate Greinert, ki v knjigi Rdeča zanka opisuje svojo hudo izkušnjo, ki jo je doživela, ko so odvzeli organe njenemu petnajstletnemu sinu.

„Povsem nepoučena o tem, kaj v resnici pomeni odvzem organov, sem dovolila, da so me transplantacijski zdravniki zmanipulirali. Vsak si mora sam pri sebi priti na jasno, ali verjame, da je človek, katerega organi so živi, truplo – kot nam skuša dopovedati transplantacijska medicina – ali pa umirajoči in zato živ človek,“ pravi Greinertova.

V nadaljevanju navajamo nekaj zelo zanimivih odlomkov iz omenjene knjige.
Možgansko mrtev človek je še zmeraj 97-odstotno živ.
Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje šele od zadnje polovice 20. stoletja zato, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti še ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ.
Avtorica se sprašuje ali človek res nima pravice umreti nerazrezan? Pravi, da transplantacijska medicina degradira „darovalca“ v objekt reciklaže, sprejemalca pa v „človeka iz lego kock“, ki ga je mogoče predelovati in dodelovati.
Kot navaja v knjigi Rdeča zanka, dr. Wainwight Evans, specialist, ki je iz protesta zapustil svetovno znani transplantacijski center bolnišnice Papworth v Cambridgeu, ni več hotel sodelovati pri operacijah, pri katerih živim ljudem odvzamejo srce.
In to se ne dogaja samo s srcem. Takole pripoveduje: „V eni od vodilnih učnih bolnišnic je bila štiridesetminutna operacija odvzema ledvic neke 'možgansko mrtve' mlade ženske, žrtve prometne nesreče, skoraj končana, ko je kirurg zaprosil asistente, naj telesu odvzamejo nekaj tkiva, medtem ko je ledvice položil v hranilno tekočino. Med operacijo so bila umetna pljuča priklopljena, da se ledvice ne bi začele razkrajati. In ko so jih odklopili, se je zgodilo nekaj nepojmljivega: 'truplo' je zahlastalo po zraku. In to se je ponavljalo znova in znova.“ Dr. Evans je prepričan, da darovalec še lahko čuti bolečino, in to pojasnuje: „Pri vsaki operaciji se lahko zgodi, da se bolnikov krvni tlak in utrip nenadoma izredno zvišata. To je pri normalni operaciji znamenje, da bolnik čuti bolečino ali je pod stresom in je treba temu prilagoditi anestezijo. Enako se dogaja pri presajanju organov, toda tedaj redko kdaj dajo anestezijo, ker kirurg domneva, da darovalec ne čuti ničesar več.“

Zdravnik je priznal, da žalujočim lažejo.

Vodilni zdravnik z oddelka za intenzivno nego odkrito pove, da osebje žalujoči družini, ko mora sprejeti težko odločitev, ali naj privoli, da bi njihov ljubi sorodnik postal darovalec, laže. „Malo se je treba zlagati.

Trdimo, da odvzemamo organe po smrti. Nikoli nisem bil toliko pogumen, da bi rekel drugače. Če bi jim povedali, kaj se v resnici zgodi, sem prepričan, ne bi bilo nobenega darovalca več.
“ Isti zdravnik pravi: „To odkrito povedano pomeni, da v operacijsko dvorano pripeljejo bolnika, ki diha in mu utripa srce, priklopljenega na naprave za ohranjanje življenjskih funkcij.

“Kot navaja Renate Greinert v svoji knjigi, ji je neki zdravnik izjavil: „Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika, potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem.“

Greinertova je kirurga, ki je odvzel njenemu sinu organe, vprašala: „Zakaj ne poveste javnosti vsega o darovanju organov?“ Takole je odgovoril: „Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več!“

Anestezisti odklanjajo sodelovanje pri presajanju organov Dr. Hill, vodilni anestezist v bolnišnici Adden brook, Anglija, pripoveduje: „Od trinajstih anestezistov jih sedem ni hotelo več sodelovati pri odvzemu organov. Z njihovimi pogledi na življenje in smrt ni bilo več združljivo, da so morali dajati darovalcem organov anestezijo, jim celo predpisovali sredstva zoper bolečine, kar pomeni, da ni šlo za mrtve osebe, ampak za žive.“

Enojne organe (srca, jeter, pljuč) je mogoče odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Obstaja tudi dokumentarni film o diagnostiki možganske smrti, namenjen izobraževanju v medicinski stroki. V njem se zelo jasno vidi, da se domnevni mrtvec, pripravljen na odvzem organov, še premika.
Transplantacijska medicina vztrajno označuje možgansko mrtve osebe za umrle.
V najvidnejše nasprotne dokaze takšnemu pojmovanju sodi gotovo tudi dejstvo, da lahko možgansko mrtve nosečnice donosijo zdrave otroke in da možgansko mrtvi moški lahko doživijo celo erekcijo in pasivno spočnejo otroke.

Dr. Estol je pokazal dramatični videoposnetek človeka, ki se je potem, ko so mu ugotovili možgansko smrt, skušal dvigniti in prekrižati roke. Kljub temu je dr. Estol navzočim zatrjeval, da je bil ta darovalec truplo.
V Harvard Medical Reportu iz leta 1968 beremo, da je možgansko mrtva oseba tista, ki nima nobenega refleksa več. Zaradi sprememb teh kriterijev pa danes lahko razglasijo za možgansko mrtvega moškega, ki kaže še sedemnajst mogočih refleksov in žensko s štirinajstimi refleksi! Kar petinsedemdeset odstotkov možgansko mrtvih oseb se lahko premika, se postavi pokonci, objame osebje, ki jih neguje, in se odziva z grgrajočimi glasovi. Profesor Spaemann je navedel besede nekega nemškega anestezista: „Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči.“

Paul Byrne, dr. med. iz Toleda: „Ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka.“ Nekatere ljudi s poškodbami možganov bi lahko še rešili. Po najnovejših spoznanjih bi lahko rešili še več bolnikov, ki so jim odpovedali možgani, če bi jih takoj začeli reševati tako, da bi varovali poškodovane možgane, med drugim tudi s terapevtskim podhlajevanjem in vzdrževanjem normalnega krvnega tlaka. Toda takšna obravnava možgansko poškodovanih bolnikov nasprotuje ciljem transplantacijske medicine.
Neustrezno obravnavo je doživel tudi sin avtorice knjige in velik pretres tudi njegova mati Renate Greinert, ko je dr. Hill po pregledu dokumentacije o njegovi smrti izjavil: „Sploh ni bil možgansko mrtev. Njegov krvni tlak je bil preveč konstanten.“

Kako je mogoče, da so zdravniki izgubili svojo človečnost, da lahko ugotavljajo možgansko smrt zgolj z mislijo na odvzem organov?

Nekdanji zagovorniki koncepta možganske smrti, kakršen je prof. Shewmon iz Združenih držav Amerike, so mnenje spremenili, ko so ugotovili, kako dolgo še lahko živijo ljudje, ki so jih diagnosticirali kot možgansko mrtve. Do zdaj največ štrinajst let in pol. Transplantacijski zdravniki ne upoštevajo želja umirajočih.

Prof. dr. Franco Rest: „Kadar govorimo o 'darovanju organov', mislimo predvsem na ljudi, ki organe potrebujejo. Pri tem skoraj povsem pozabljamo na življenje 'darovalcev organov', večinoma ponesrečencev. Če bi lahko umirajoče vprašali, kako bi si želeli umreti, bi prišle v ospredje tele značilnosti: svoje življenje bi radi končali nemoteno, brez zavlačevanja, pospeševanja, osebno, socialno intergrirani, duhovno upoštevani, neboleče. Ob tem ne bi hoteli biti sami, osamljeni in zapuščeni, življenje bi radi končali pomirjeni s seboj in z okoljem ter življenjsko izpolnjeni.
Če si ogledamo te besede, ugotovimo, da nima transplantacijska medicina skoraj nič skupnega s takšnimi „željami umirajočih“.

Umirajočemu moramo omogočiti, da umiranje ustrezno prestane, mu torej omogočiti „živo umiranje“. Ker pa transplantacijsko medicino zanima predvsem življenje prejemalca organa, pozablja na dokončanje življenja umirajočega in njegove svojce. Cerkev pravi, da moramo biti ljubeči do umirajočih, toda hkrati podpira darovanje organov. Cerkev poudarja, kako pomembno je spremljanje umirajočih in da bi bilo treba vsakomur zagotoviti pravico, da bi zdrsnil v večno življenje dostojanstveno, v tišini in miru, časovno tako, kot mu ustreza, v zavarovanem prostoru in brez zahtev tretjih oseb.
Darovanje organov in spremljanje umirajočih se izključujeta.
Cerkev poudarja, da je vsak človek individualna božja stvaritev, vendar ne nasprotuje, ko medicina človeka degradira v reciklažni objekt. Renate Greinert v knjigi Rdeča zanka pravi, da se ji pogosto dozdeva, da si vsak ob prestopu cerkvenega pragra ogrne plašč krščanskosti, ko gre iz cerkve, pa ga odloži. Kakšne vrste ljubezen do bližnjega je, da nekomu naložiš boleče posege, da bi rešil nekoga drugega ali celo več ljudi?

Noben zdravnik ne bi dovolil, da bi svojci malo trpinčili umirajočega bolnika, da bi videli, ali se morda še odziva. Zakaj se do umirajočih darovalcev organov vedemo tako grobo, drugače, in tega ne uvidimo?
Svojci se zaradi privolitve pogosto počutijo krivi Včasih minejo leta, desetletja, preden se starši ne opogumijo in soočijo z odvzemom otrokovih organov. Tisti, ki pri tem niso uspešni ali so le deloma, pogosto zbolijo in morajo poiskati psihoterapevtsko pomoč. Spoznanje, da so svojega otroka ali katerega drugega sorodnika s svojo odločitvijo poslali v nočno moro, da so samo oni odgovorni za 'da' pri darovanju organov, pripelje številne starše do popolnega zloma. Na splošno zapadejo v hudo duševno krizo, predvsem matere. Nikomur se ne morejo zaupati, ker se počutijo sostorilke pri smrti svojega otroka in se zaradi tega sramujejo.Farmacevtske družbe, ki zaslužijo s transplantacijsko medicino neznansko veliko, financirajo in/ali podpirajo izobraževanje, kako 'pregovoriti' svojce 'potencialnih darovalcev organov', da bi privolili v odvzem organov.V Veliki Britaniji se je povečal pritisk na ljudi, naj izpolnijo izkaznico darovalca organov. Celo otroke pospešeno silijo, naj podpišejo takšno privolitev. V vseh teh dokumentih je navedeno, da lahko organe 'odvzamejo samo po moji smrti', ni pa pojasnjeno, kaj je s 'smrtjo' mišljeno.

Edina alternativa transplantacijski medicini za darovalce in prejemalce organov, za vsakega izmed nas, je sprejetje umiranja. Renate Greinert pravi, da je spoznala, da je življenje nekoga, ki se odpove organu in se pripravi na umiranje, veliko bolj kakovostno kakor življenje marsikatere zdrave osebe.

še en dodatek erotični masaži...

2010-04-14T20:43:00.001+02:00

NE, nismo "vsi prostitutke, ki prodajamo svoje telo, čas, um in pozornost za fičnike"... kot je napisal leto dni nazaj anonimni komentator, z namenom opravičiti sprejemljivost "erotične masaže".
osnovni in prvi pomen prostitucije je še vedno opravljanje spolnih odnosov/storitev za denar...
vsa ostala dela, katerih pomen (ne vem zakaj) enačimo s prostitucijo, so v osnovi in resnici zelo daleč od prave prostitucije...pravzaprav vem zakaj: ker prostitucija pomeni odpoved načelom in idealom zaradi materialni koristi.
tega pa jaz pri svojem delu ne počnem, ne odpovedujem se svojim načelom, ravno obratno: z veseljem stojim za njimi in vedno sem.

da, prodajam svoje telo, čas, um in pozornost...vendar ne prodajam intimnih delov telesa, niti svojih rok, da bi nudila intimne užitke nekomu drugemu.

in veš zakaj draga V. imajo ti moški raje običajne maserke, kot tiste, ki so specializirane tudi za erotično masažo??
zaradi svojega boljšega občutka: ker raje "vidijo", da jih "obdela" normalna ženska, na kraju, kjer se to ne počne in ima zato večji mik in užitek - kot pa kadar veš, da se to počne poklicno in da je maserka tudi neke vrste prostitutka.
ker bi to za njega pomenilo, da je na nek način "slab" oz. nesposoben dobiti si žensko..

erotična masaža leto kasneje

2010-03-30T17:48:00.002+02:00

danes sem, na točno letu dni starem vpisu z naslovom erotična masaža, prebrala komentar moškega, ki me je pogrel; citiram:

Anonimni pravi ...
Hja, to je verjetno tako, kot nekdo, bi bi pripeljal k mehaniku zamenjat sklopko, a bi hotel, da gre prav ta mehanik medtem z njim na čik pavzo... :-)
Na splošno je pri nas moških tako, da je ejakulacija del sprostitve. Z masažo zabeljeno pa je vse to t.i. "dobra masaža". Ne, da ejakulacije nebi dobivali doma, gre se za to, da jo smatramo izključno za sestavni del sprostitve. In nič narobe s tem, da to izvede nekdo drug, ker 5 minut po masaži se že nebomo več spomnili, kdo je bil in kaj je počel... samo sproščen občutek bomo imeli in še se bomo vrnili.
Tako, da osebno mislim, da iz vsega tega delaš prevelikega slona.
29. marec 2010 15:11 konec citata

Moški in ženske smo različni.
In hvala bogu, da je tako.
Rada imam moške, in povsem normalna ženska sem, kar se spolnosti tiče (se mi zdi:)

Ampak vse te neprijetnosti, ki sem jih doživela ob masaži moških (pa ne vseh)...so me napeljale do tega, da sem nehala izvajati klasično masažo telesa.
Oz. zaenkrat delam samo še za stalne kliente; in to so moški, so osebe, ki spoštujejo in cenijo moje delo.

Če nekdo ne zna vzeti biserov, ne bom rekla, da je svinja, le ponudila mu jih ne bom več.

In to se je zgodilo; ni mi potrebno pripravljati moških do ejakulacije in preprosto sem to odpisala iz svojega poklicnega življenja.
niti se z njimi pričkati o samoumevnosti tega..
vse te frke s takimi in podobnimi modeli, kot je bil tale zadnji komentator, so absolutno nepotrebne in odveč.
in ne grem se jih več.
preprosto.
tako je.
in samo enemu, izbranemu sem na voljo za užitke!

On this day of your life, dear friend, I believe God wants you to know....

2010-03-24T08:36:00.003+01:00

.....that your agenda for this day has been set in your soul.
The only question now is whether you will listen to that.
Do you know why you are alive?
To give voice and action and physicality to God.
To become the grandest version of the greatest vision ever you held about Who You Are.
Everything else is beside the point.
It will involve you, of course.
It will grab you and hold you and make you think it is important today, but it will all be very much beside the point.
Stay on course. Stay on course.
N.D.Walsch

Veronika se odloči umreti

2010-03-21T23:21:00.001+01:00

...je naslov filma, ki sem ga danes gledala v kinu.
nastal je po istoimenski knjigi Paula Coelha.
knjigo sem prebrala že pred leti in ni se me dotaknila tako globoko kot
nocojšnji film, ki je pustil svoj odtis.

govori
o osamljenosti,
o poskusu samomora,
o brezizhodnosti,
o vdanosti v usodo....

in o upanju,
o možnosti izbire,
o ljubezni,
o pogumu,
o sreči
in o čudežu, ki se mu reče

ŽIVLJENJE.

ne odnehaj (ne umri) prej, preden si poskusila do kje lahko v življenju greš !!
(citat iz filma)

moj učitelj

2010-03-19T09:03:00.002+01:00

moj sin je star že 24 let.
jaz se imam pa še za mlado osebo:)
sama živiva že več kot 20 let.
madonca, da ni bilo enostavno.
niti materialno.
niti čustveno.
niti mentalno.
skozi težke preizkušnje sva šla skupaj.
pravzaprav ne vem, če sem bila dobra mama.
danes bi marsikaj naredila precej drugače, kot sem.
in vem, da moj otrok meni, da ni imel lahkega otroštva.
to me je precej prizadelo, ko mi je povedal.
kajti trudila sem se zelo, da bi imel obilje kot vsi drugi otroci, ne glede na to, da je odraščal brez očeta.
trudila tudi na svoj račun.
vsakdo vidi samo svojo zgodbo.
odrastel je.
postal svoja, samostojna osebnost, z zelo močno voljo.
in postal popolnoma drugačen od mene.
če sem jaz recimo duh, je on materija.
če sem jaz marjetica, je on bodeča neža.
če sem jaz jabolko, je on coca cola.
če sem jaz meditacija, je on marlboro cigareta - ta rdeča:)
in še in še v tem slogu....
ni mi jasno, kako mi je to"ratalo"?!
svojega otroka vzgojiti v popolno nasprotje sebe.
in sprejemanje te njegove različnosti, je zame ena največjih lekcij v življenju.
sprejeti ga takega kot je.
in ne poskušati ga spremeniti, da bi ustrezal mojim "pogledom" na svet.
ko že mislim, da mi je uspelo, pa me spet preseneti s kakšno svojo cvetko marjetko:)
in pritisne na najbolj občutljive gumbe mojih šibkosti.
ne morem spati na lovorikah svoje vzgoje:)

v globini svojega srca, pa močno čutim njegovo nežno plat, njegovo dušo.
in ga imam neizmerno rada.
hvaležna sem mu, da me je izbral za svojo mamo.
moj sin je moj največji učitelj.

mati zemlja/oče sonce

2010-03-18T22:04:00.004+01:00

prav gotovo letos vsi željno čakamo pomladi, topline,sončka, zelenih trav, regrata:)...

danes, sem tokom dneva imela nekaj uric časa in sem z veseljem šla na vrt.
narcise že imajo popke.
tulipani so tudi že zunaj.
trobentice, teloh in zvončki cvetijo.
in male, nežne marjetice.
regrat je zastavil na polno.
trava poganja in se barva zeleno.

svoj cvetlični vrt sem očistila posledic snega in ga z grabljami prečesala..
(mama) zemlja je tako lepo zadišala, da sem kar zadihala in se nasmejala.
(oče) sonce je nežno, toplo in vztrajno božal moje telo s svojimi božanskimi žarki in prepustiti se mu je bil en sam užitek.

očiščen, počesan vrt je hvaležnost pošiljal mojemu srcu, ki je trepetalo v sreči sedanjega trenutka.
narciske so mi veselo pokimavale. ostale rastlinice so se zahvaljevale in jaz skupaj z njimi.

za možnost, da sem še tu.
za možnost, da še diham..
da še hodim..
se veselim..
delam..
ljubim..
se učim..
poiskušam kaj novega..
hodim v savno..
se pričkam s svojim odraslim sinom, ki noče "pucat" kopalnice:)
kolesarim..
uživam v hrani..
in v vsem kar mi prinaša življenje...
Življenje je res dragoceno, vsak naš trenutek je dragocen in pomemben.
Mi smo pomembni!
Tako je.

tvoj prav : moj prav

2010-03-18T21:58:00.004+01:00

ego je vrag.
imeti prav, za vsako ceno, je velik problem..

pri ljudeh, ki prihajajo k meni na masažo, ponavadi zelo hitro ugotovim kje leži "problem", težava, oz. kje se je zaustavilo, ob kaj se je človek zataknil in kje sam sebi ne dovoli stopiti korak naprej..
kajti ponavadi je to tako: človek največkrat blokira in ovira ravno samega sebe in potem za svoj neuspeh, težavo ali bolezen krivi vse druge okoli sebe; le sebe ne zmore videti kot potencialni vzrok svojega ne-napredka ali bolezni.
starši so me naredili tako/ega.. družba me je zaznamovala.. učitelji so bili krivi.. sorodniki.. splošno stanje v družbi etc...

in kaj si ti sam/a naredil zato, da se stvari izboljšajo, spremenijo?
ja, kaj bom jaz? kako pa lahko jaz kaj spremenim? ste hecni, tadeja.

odločil/a se je za predajo.
ničesar ni mogoče spremeniti, nimam nobenih vzvodov, sem majhen/a, nepomemben/a..
samo poglejte to situacijo, to sprijenost politike, to brezposelnost, to revščino...

odločil/a se je za revščino (tudi mentalno), za občutek nemoči in občutek žrtve.
za strah.

jaz povem, da ima drugo možnost. da dokler je živ, lahko spreminja stvari, se odloča drugače, da so vzroki za težave v njem samem in da svet ni zlovešča vešča, ki komaj čaka, da mu začne opletati okoli glave in ga onemogočati.

zelo pogosto ljudje nočejo slišati tega, vrtijo mi stare zgodbe, katerim so začeli verjeti še sami in vztrajno iščejo rešitev izven sebe, čudežno zdravilo in čarobno formulo za rešitev vseh težav.

kaj takega ne obstaja, dragi moji.

in se zalotim kako jim "vsiljujem" svoj pogled na stvari, tisti svoj prav, ki ga vidim skozi svojo zgodbo, svojo izkušnjo; pri tem pa hitro začutim njihov odpor in obrambo.

seveda, ker jim poskušam prinesti rešitev (svojo videnje) na pladnju.
in tudi kadar je človek že dovolj zrel, da sliši še drugačen vidik zgodbe, mu ga tudi takrat ne smem servirati direktno, ampak pomagati, da sam pride do njega.

ne smem pomagati, dokler me človek sam ne zaprosi za pomoč.

včasih mi je zaradi tega hudo, ker bi bilo potrebno tako malo, da se stvari premaknejo, pa ne morem nič izsiliti..
kajti vsak od nas napreduje na svoji poti s hitrostjo, ki je primerna ravno za njega.

ni pomembno kako jaz vidim drugega, temveč kako drugi vidi samega sebe!

v navdušenju, ki me včasih preplavlja, se zato raje zaustavim in pustim človeku, da ima svoj prav.
in si dovolim ne forsirati svojega.
nobena izkušnja in nobeno učenje na naši poti življenja ni zaman in ni izgubljeno.

učim se tudi sama. kar naprej.
kako prelepo je to življenje!:)

nič človeškega mi ni tuje...

2010-02-22T20:47:00.000+01:00

...je nekoč nekje zapisal filozof!

berem čudovito, zanimivo knjigo Elisabeth Kubler Ross z naslovom: Kolo življenja!

avtorica je bila pionirka pri destigmatizaciji smrti in umiranja v bolnišnicah in nasploh.
zdravnica in neverjetno pogumna ženska, rojena v obdobju med obema vojnama v švici.

takoj po II. sv. vojni je kot mlado dekle odpotovala na Poljsko z namenom pomagati ljudem, da se hitreje opomorejo od vojne in spet zaživijo.
med drugim je tudi obiskala koncentracijsko taborišče Majdanek, v katerem je umrlo 300 000 ljudi. želela je na lastne oči videti nacistično krutost čisto od blizu.
pretresena in pod globokim vtisom je hodila sem in tja po taborišču in se spraševala:
toda zakaj?
kako je to mogoče?
kako so mogli moški in ženske tako prizadevati drug drugega?

citiram:

globoko zatopljeno v misli me je predramil jasen, miren in samozavesten glas mlade ženske, ki mi je odgovarjala. ime ji je bilo Golda.
tudi vi bi bili sposobni tega, je rekla.
hotela sem ugovarjati, a bila sem tako osupla, da nisem našla besed.
če bi odraščali v nacistični Nemčiji, je dodala.
hotela sem zavpiti, da ni res.
jaz že ne.
bila sem mirovnica. odraščala sem v prijetni družini in v miroljubni deželi. nikoli nisem poznala lakote ali diskriminacije.
Golda je te misli brala v mojih očeh in izkušeno odgovorila: presenečeni bi bili nad tem, česa vsega ste sposobni. ko bi odraščali nacistični Nemčiji, bi zlahka postali zmožni takih stvari.
Hitler živi v vsakem izmed nas.
želela sem razumeti, nisem se hotela prepirati in ker je bil čas kosila, sem jo povabila, da si razdeliva moj sendvič...
rojena je bila v Nemčiji in ko ji je bilo 12 let, so gestapovci vdrli v očetovo trgovino in ga odvedli s seboj. nikoli več ga ni videla. kmalu po izbruhu vojne so jo z vsemi družinskimi člani, tudi s starimi starši, odpeljali v Majdanek.
nekega dne so jih stražarji zgnali v vrsto, kakršni so bili že velikokrat priča. ljudje, ki so stopali vanjo se ponavadi niso vrnili. skupaj z družino je bila med tistimi, ki so jih slekli, da bi jih nato pahnili v plinsko celico. vpili so, prosili, jokali, molili. vendar niso mogli upati v dostojanstveno smrt ali preživetje, saj so jih porinili v smrt, hujšo od one, ki doleti govedo v klavnici.
Golda, to sijajno dekle, je bila zadnja v vrsti. siloma so jo skušali stisniti v celico, preden bi zaprli vrata in spustili plin. po nekakšnem čudežu, nekakšnem božjem posredovanju, se vrata niso hotela zapreti za njo. celica je bila prenatrpana, zato so jo preprosto sunili ven in jo pahnili na svež zrak, druge pa zažgali, da bi izpolnili dnevni delež.
njeno ime je ostalo na seznamu smrti, zato so domnevali, da je mrtva. niso je več poklicali. neobičajna pomota ji je rešila življenje.
ni imela časa za žalovanje. večino energije je porabila za preživetje...bodrila se je tako, da si je predstavljala dan, ko bo taborišče osvobojeno. bog jo je izbral, je razmišljala, da preživi in pripoveduje naslednjim rodovom o barbarstvu, ki mu je pričala...negovala je svoje sovraštvo in odločenost, da bo preživela do prihoda zavezniških sil.
toda, ko so jih osvobodili in jim na široko odprli vrata, sta Goldo ohromila bes in grenkoba, ki sta jo tiščala v krempljih.
ni si mogla predstavljati, da bi živela preostanek svojega dragocenega življenja v bruhanju sovraštva.
kot Hitler, je rekla.
ko bi porabila svoje življenje, ki mi je bilo prihranjeno,da bi sejala semena sovraštva, ne bi bila nič drugačna od njega, je rekla.
če lahko spremenim življenje enega človeka, ki ga odvrnem od sovraštva in maščevanja ter preusmerim k ljubezni in sočutju, sem si zaslužila preživeti.
kako naj razumem Goldo, človeka, ki je izkusil vso to krutost in se nato odločil za odpuščanje in ljubezen?!

zatorej, nič človeškega mi ni tuje.
in namesto obsojanja se odločam za odpuščanje, sočutje in ljubezen.
iz mojih ust v božja ušesa:)

zima in jaz

2010-02-04T09:16:00.001+01:00

En lep zimski pozdrav :)

občutek varnosti

2010-02-03T21:38:00.003+01:00

ko sem danes zvečer stopila iz hiše, sem kar naenkrat dobila občutek, kot da je vse v najlepšem redu, tako kot mora biti, postavljeno na svoje pravo mesto...

zrak je bil rezek, zimsko snežni mrazni:)
od nekje je prihajal vonj po drvih, ki se kurijo..

kar nekako me je za trenutek prestavilo v otroštvo pri stari mami na kmetih..

zima, nizke temperature, dovolj snega, večurno sankanje z bratom po bregovih okrog hiše in čisto veselje, užitek biti živ..in ko sva premražena in mokra stopila v hišo, kjer naju je ponavadi pričakal vroč zeliščni čaj in topla zakurjena kmečka peč na katero sva se skobacala in po kateri sva razobesila najine premočene cunje (kombinezonov še nismo imeli), srkala čaj, rdečih ličk, zadovoljnih obrazov; je bil svet tako lep... vse je bilo prav tisti trenutek, tako kot je bilo; ni obstajalo nič drugega kot tisti božanski trenutek...

in to je bil trenutek sedanjosti, čiste radosti in iskrenega veselja..
to je bil občutek popolne varnosti.
nobenega strahu ni bilo v meni, pred ničemer.
jutrišnji dan ni obstajal, skrbi za šolo ni bilo, skrbi za nobeno drugo reč ni bilo..

občutek varnosti je posledica - biti v sedanjosti - ampak zares in popolnoma v sedanjosti!!

...smrt/ponovno rojstvo...

2010-01-16T14:13:00.001+01:00

...je naslov XIII karte velike arkane tarota.
njeno bistvo je, da se nekaj končuje, nekaj pa ponovno začenja.
nekaj spustimo, da se lahko porodi nekaj novega.
in nekaj se globoko transformira in preoblikuje za vse navzoče in soudeležene.

meni osebno se je ta karta dogodila 5.januarja 1990.
tisto jutro zgodaj se je moj partner in oče mojega otroka odločil zapustiti ta svet in oditi v drugega.
moje življenje se je sesulo kot hišica iz kart.
mislila sem, da bom umrla tudi jaz.
pa nisem.
moj mali sin je bil glavni motiv, ki me je obdržal tu.

6.januarja 2010 je dopolnil moj Lovro 24 let.
iz vsega srca sem hvaležna življenju, da ga imam in da še imam sebe.

tisti dan se je resetiral moj čas in začel teči ponovno.
ponovno sem se rodila, mukoma in v trpljenju ter bolečini sem odraščala.
na žalost ob odraščanju mojega otroka, ki je spremljal vso to mojo žalost in kar mi je žal, je edino to, da mu nisem bila sposobna dati več veselja in radosti.

ampak vsi se trudimo po svojih najboljših močeh.

sedaj sem odrasla. prav tako moj Lovro.
mogoče življenje sedaj vidim takšno kot je, brez drame in brez iluzij.

danes zjutraj je Petru, (mojemu sedanjemu partnerju) umrl oče.
spomnila sem se vseh smrti v mojem življenju, vseh mojih dragih, ki jih ni več tu, temveč so nekje drugje in človek se ob tem vedno spomni tudi na svojo smrt.
in spomni se tudi na življenje.

Življenje!

Smrt je lepša kot rojstvo, pravijo (za akterja v njej); za svojce je pa ravno obratno.
kako smo nenavadno "naštimani":)

zgodbica o štirih ženah in še čem

2009-12-29T14:28:00.001+01:00

Nekoč je živel kralj, ki je imel štiri žene. Četrto ženo je najbolj ljubil in jo krasil z dragocenostmi ter gostil z najboljšimi slaščicami. Dajal ji je samo najboljše.
Ljubil je tudi tretjo ženo in jo je vedno razkazoval v sosednjih kraljestvih. Vendar se je bal, da ga bo nekega dne zapustila in odšla z drugim.
Ljubil je tudi drugo ženo. Bila je njegova zaupnica, vedno prijazna, pozorna in potrpežljiva. Vedno, ko se je soočal s problemom, ji je lahko zaupal in ona mu je pomagala prebroditi težke čase.
Prva žena je bila vdana družabnica in je ogromno doprinesla h blagostanju njegovega kraljestva. Vendar prve žene ni ljubil. Čeprav ga je ona globoko ljubila, se nanjo ni oziral.
Nekega dne je kralj zbolel in vedel je, da se bliža njegov konec.
Razmišljal je o svojem razkošnem življenju in osupnjeno ugotovil: “Imam štiri žene, vendar, ko bom umrl, bom popolnoma sam.”
Četrto ženo vpraša: ”Najbolj sem te ljubil, te obdarjal z najboljšimi oblekami in ti izkazoval pozornost. ”Sedaj ko umiram, ali boš šla za mano in mi delala družbo?”
“Ni govora!” je odgovorila četrta žena in odšla brez besed. Njen odgovor je zarezal kot oster nož v njegovo srce.
Žalostni kralj vpraša tretjo ženo: ”Vse življenje sem te ljubil. ” Sedaj ko umiram, ali boš šla z mano in mi delala družbo?”
“Ne”, je odgovorila tretja žena. ”Življenje je predobro. Ko boš umrl, se bom ponovno poročila.“Potem je vprašal drugo ženo:”Vedno sem se obračal nate in vedno si mi pomagala.” Ko bom umrl, ali boš šla z mano in mi delala družbo?”
”Žal mi je, tokrat ti ne morem pomagati, odvrne druga žena. Kar lahko storim je, da te pokopljem.“ Njen odgovor je kralja zadel kot puščica.
Potem je zaslišal glas: “Šla bom s tabo in ti sledila kamor koli boš šel.”
Kralj se je ozrl in pred njim je stala njegova prva žena. Bila je suha od podhranjenosti in zapuščena. “Ko sem imel priliko, bi moral bolj skrbeti zate,“ reče z veliko bridkostjo kralj.V resnici imamo vsi v življenju štiri žene.
Naša četrta žena je naše telo. Ne glede na to koliko napora vložimo v nego in skrb za telo, nas bo zapustilo, ko bomo umrli.
Naša tretja žena so posest, položaj in bogastvo. Ko umremo, ga podedujejo drugi.
Naša druga žena so družina in prijatelji. Ne glede na to koliko so nas ljubili, z nami bodo ostali samo do groba.
In naša prva žena je naša duša. Mnogokrat zapostavljena v težnji po pridobivanju bogastva, moči in užitkov. Vendar je duša edina, ki nam bo sledila, kamorkoli bomo šli. Neguj jo, krepčaj in varuj jo sedaj, saj je edina, ki ti bo sledila pred božji prestol in bo ostala s tabo v večnosti.

VOŠČIM SREČNO 2010!!

2009-12-29T10:47:00.000+01:00

Čas je paradoks,
razteza se med preteklostjo in prihodnostjo,
ki obstajata le v naših mislih.
zamisel časa je dogovor
misli in jezika,
družbeni sporazum.
Globlja resnica se glasi:
Imamo le ta trenutek!

Dan Millman

dajanje..zakaj že?

2009-12-17T22:55:00.003+01:00

..danes, ko sem šla po mestu, sem zopet opazila nekaj ljudi, ki prosjačijo na običajnih mestih.
bilo je pod nulo, zeblo me je, ko sem hodila, kako bi me šele zeblo, če bi dlje časa stala na mestu..

običajno nikoli ne prezrem teh ljudi in skoraj redno stisnem kak euro - zdaj temu - zdaj onemu, da vsak dobi na vsake toliko časa.

danes sem se pa zavestno ustavila, ko sem že segla po denarnici, kajti naenkrat sem se zavedala vzroka zato, da bom dala denar tej osebi.. in vzrok je bil v tem, da sem bila zeloo vesela, da imam topel dom, tople obleke in denar, ki priteka v moje življenje...in da sem imela slab občutek ob tem, ko sem gledala tega človeka in njegovo stisko, pa sem mu nameravala dati iz "napačnega" razloga - iz svojega občutka slabe vesti.

morala pa bi mu dati iz odprtega srca, iz želje da dam, neglede na karkoli;
samo da dam, da nekomu pomagam - zgolj iz lastne želje po tem.
mislim, da je to edini pravi namen pomoči drugemu.

in sedaj je čas obdarovanj, čas razmišljanja o drugih - o tem kako, s čim naj jih obdarimo?!
mogoče je tudi čas razmišljanja o tem zakaj obdarimo nekoga?
če izvzamemo, da je to tradicija in običaj seveda;
kaj se skriva za našimi darovi?

kateri naši občutki so v naših darilih?

je to mogoče občutek: poglej me kako sem dobra, kako pozorna do tebe...
ali : jaz imam za božič vse kar potrebujem - ti reveži pa so ali bolni, ali sami ali brez denarja in res ne morem biti taka packa, da ne bi mislila tudi na njih, ko pa mi gre dobro...mogoče pa bo tudi meni nekoč šlo slabo in bom potrebovala pomoč...
torej neka vrsta preračunljivosti za takrat, ko se bo situacija obrnila in si želim že sedaj zagarantirati pritok dobrin...
ali: joj res upam, da bo tole prekrasno in drago darilo mojemu otroku vsaj malo nadomestilo vso tisto mojo odsotnost med letom, upam, da bo pozabil na to...
ali: mogoče me bodo pa sedaj opazili in imeli radi...
ali pa se čutimo dolžni vrniti pozornost, ki nam jo je nekdo že iskazal.

skratka, za dajanjem daril je zadaj mnogokrat lahko precej občutkov, ki nimajo veze s samim smislom obdarovanja, ampak z našim odnosom do obdarovanca in sicer nerazrešenim in delom sebe na katerega nam je večkrat preboleče pogledati, ker naletimo na bolečino, žalost in osamljenost. in to našo!!! svojo.

in zato danes nisem želela dati eura tistemu premrlemu moškemu, ki me je videl kako sem segla po torbi in me potem srepo prebodel z očmi, ko sem potegnila roko nazaj, ga pogledala v oči in rekla: sory!
sklenila sem, da bom dajala samo iz čistega srca in želje, da nekomu res pomagam in ne zaradi občutka krivde, ker jaz imam, drugi pa nimajo!
in to omogoči samo odprto srce!
odpirajo se nam srca,
ker svetloba neskončne ljubezni počasi prodira skozi temo,
nas objema, preveva in podpira v tem, da smo kar smo in da živimo svoj namen!

pokončna drža! bravo!

2009-12-07T23:20:00.001+01:00

Poljska ministrica:
Ne bom naročila cepiva, zaradi katerega bo umrlo več ljudi kot od gripe

15.11.2009
Avtor: Nenad Jarić Dauenhauer

Poljska ministrica Ewa Kopacz se je odločila, da ne bo izdala naloga za nakup cepiva proti virusu prašičje gripe, in tako prilila še dodatnega olja na vroče razprave, ki se o kakovosti cepiva odvijajo med mnogimi strokovnjaki po svetu.
Njena odločitev je naletela na resne kritike združenj za človekove pravice, a hkrati tudi na odobravanje dela javnosti in njenih zastopnikov.Poljski pravobranitelj za zaščito človekovih pravic Janusz Kochanowski je danes najavil, da bo ministrico tožil. Opozarja namreč, da naj bi njeno odlaganje nakupa cepiva lahko ogrozilo življenje in zdravje ljudi. Zagrozil je, da bo celoten primer izročil tožilstvu, če se situacija ne spremeni do ponedeljka.Ne hecajmo se. Čas za hece je minil, je Kochanowski izjavil za televizijsko hišo TVN 24. Poudaril je, da je Poljska edina evropska država, ki je sredi pandemije ostala „mrtvo hladna".
Ministrica je imela v parlamentu govor, v katerem je poskušala obrazložiti svojo odločitev:- V dvajsetih letih zdravniške prakse mi je bila prioriteta predvsem ne škoditi pacientom. S tem pravilom sem prišla tudi na mesto ministrice, je izjavila Kopaczeva.- V situacijah, ko sem morala ljudem priporočiti neko zdravilo, sem se, kot, verjamem, vsak zdravnik, vprašala, ali bi ga dala svoji stari materi ali otroku. Ministrica trdi, da se je o cepivu posvetovala s svojimi izkušenimi kolegi, strokovnjaki za cepiva, in da je med pogovori s proizvajalci naletela na najmanj 20 sumljivih točk. - Kaj je dolžnost ministra? Podpisati sporazume, ki so v najboljšem interesu poljskega naroda, ali sporazume, ki so v interesu farmacevtskih firm, je vprašala in prejela aplavz podpore od dela poslancev. Zakaj se je le 13 % Nemcev, ki so sicer poznani kot narod, ki se redno cepi, odločilocepiti z obstoječimi preparati proti prašičji gripi, čeprav so zanje brezplačni? Zakaj nimamo razultatov kliničnih testiranj ali informacij o stranskih učinkih na spletnih straneh, je vprašala ministrica v govoru, ki postal hit na YouTube-u.- Ne bom dopustila uporabe cepiva, ki ni popolnoma testirano in od katerega bi lahko umrlo več ljudi kot od same prašičje gripe, je za konec opozorila ministrica, neposredni TV-prenos seje pa je bil po tem prekinjen.
Na Poljskem je dosedaj zabeleženih 234 obolelih za prašičjo gripo, smrtnih primerov pa ni bilo.Ministrico pri njeni odločitvi podpira tudi poljski premier Donald Tusk, ki je prejšnji teden izjavil, da njegova država ne bo kupovala cepiva, vse dokler se ne dokaže, da je popolnoma varno.

Vir: http://www.jutarnji.hr/poljska-ministrica--necu-nabaviti-cjepivo-od-kojeg-ce-umrijeti-vise-ljudi-nego-od-gripe/350276/

svetilnik

2009-11-18T22:33:00.000+01:00

nekateri ljudje so kot svetilnik..
pokončni, trdni, stojijo na rtu..otoku..biča jih morje, veter..
a vseeno svetijo in vodijo..

ko prideš v njihovo bližino, te obsije njihova svetloba in začutiš njihovo moč..
ta svetloba ti omogoči, da prepoznaš svojo svetlobo in zaznaš svojo moč..

vzravnaš se, postaneš mali svetilnik, zasvetiš...

tomaž humar je bil eden izmed takih svetilnikov..
drugi je tomo križnar, na čigar žuru za darfur sem bila včeraj..

ko se je pojavil na odru, je zasvetil tako močno; da me je njegova svetloba pogrela in njegova pokončnost pomagala, da se zravnam in zasvetim tudi jaz..

tomaž

2009-11-17T09:40:00.004+01:00

kako pomembno ja vsako življenje!
čeprav življenje tujca.
in kako pomembna je vsaka smrt!
čeprav smrt tujca.
kadar se te dotakne, da nekaj v tebi vzvalovi, se zatrese...da te nekje v srcu zaboli...da zopet začutiš bolečino...da zopet začutiš, da si živ...

...da si še živ...da imaš še možnosti... da lahko še kaj spremeniš... dodaš ali odvzameš v svojem življenju.

m.l.king je dejal: "I have a dream"
tomaž je, ne le imel sanje, ampak jih je tudi živel..

"dolgost življenja našega je kratka" je napisal naš največji pesnik "kaj znancev je zasula že lopata, al dneva ne pove nobena pratka"

Zatorej ne izgubljajmo časa, niti dneva več, niti trenutka...živimo polno in brez strahu to naše prečudovito življenje!

ježek

2009-11-11T20:01:00.000+01:00

danes sem na sprehodu po gozdu srečala ježka.
ni bil prav velik, mogoče je bila samička..ali mladi ježek.
brskal je tam med listjem pod drevesom.. ko me je opazil se je ustavil in čakal..
ni se zvil v klobčič, ni poskušal zbežati, samo stal je in čakal.

obstala sem in ga opazovala, kot ponavadi počnem, kadar imam priložnost v naravnem okolju videti žival..opazujem življenje, ki je tako različno od mojega, da si niti v sanjah ne morem predstavljati kako pravzaprav poteka!

potem se spomnim, da ga slikam in približam svoj mobilnik zelo blizu temu bodičastemu smrčkotu:)
on se prestraši in se zdrzne in začne hitreje dihati.
na milost in nemilost mi je prepuščen.
lahko bi ga brcnila, udarila s palico ali karkoli hudega pač..
on ne ve, da sem jaz samo radovedna osebica, ki mu nič žalega ne bo storila, ki ga želi ovekovečiti na slikci in ga malce od blizu opazovati..
zanj sem nevarnost, življenjska nevarnost..
kmalu se umaknem, ker vidim njegov strah..

in premišljujem: ali sem podobna temu ježku?
kdaj me je strah življenja?
ali to kar mi življenje prinaša, tudi jaz dojemam kot nevarnost in se zato poskušam umikati?
in zakaj me je strah življenja?
pa saj sem kar pogumna ženska, se mi zdi; ampak nekje v sebi pa dobro vem, da še vedno ne zaupam dovolj življenjskim spremembam..
včasih se zato zvijem v klobčič in počakam, da mine;
tista nevarnost od zunaj, ki je mogoče samo nekdo večji od mene, ki me opazuje kako živim!!

še ena pesem

2009-11-09T20:42:00.001+01:00

...brskala sem med svojimi zapiski in dnevniki ter našla tole pesem, ki mi je res prelepa ljubezenska poezija.
avtorja pa na žalost nisem zapisala, tako da ne poznam izvora...

(moj) Poljub ni dotik

(tvojih) Ustnic, ki ljubijo.

Pač je dotik (moje) duše,

ki se predaja milovanju srca (tvojega).

In se poraja iz (tvojega) duha,

ki pije na (mojem) izvoru moči.

A (tvoj) izvor moči je skrit

v senci Duše (moje).

In Ljubezni (najine)

katera večno počiva

v zenici, ki nas zmeraj gleda,

a videti se ne da!

še nekaj o tomu križnarju

2009-11-06T12:19:00.002+01:00

Vztrajna govorica, da je postal svetovni popotnik zaradi neozdravljive bolezni, ne drži. Govorica pravi, da naj bi mu bili zdravniki pri nas diagnosticirali nekaj neozdravljivega, nakar jih je poslal v maloro, sedel na kolo in se s popotovanji pozdravil. A resnica je enako, če ne še bolj zanimiva! Leta 1979 se je iz Nubskih gora dejansko vrnil s smrtonosno boleznijo, ki še danes nima imena. Od njega so dvignili roke tako nubski vrači kot zahodna medicina. Najprej beograjska in potem še ljubljanska biopsija jeter sta mu napovedali nekje od šest do osemnajst mesecev življenja. Celice v jetrih so mu odmirale in se nadomeščale z vezivnim tkivom - in ko bi tega enkrat zmanjkalo, bi zmanjkalo pacienta. A rešila ga niso svetovna vandranja, rešila ga je slovenska gmajna.V to gmajno je takrat 25-letni mladenič hodil vsak dan jokat, saj je bil še poln strasti in načrtov in ni bil niti približno pripravljen za odhod. In potem je nekega dne našel lužo, v kateri se je zrcalila vsa lepota sveta. V tisti pocasti mavrici, kakršno na makadamski luži pričarajo avtomobilski izpuhi, je videl, kako neskončno je svet lep. V mavrici je, ne da bi za en sam hip nehal videti tudi blato, zagledal vse rdeče puščave Avstralije, tihomorske otoke Polinezije, vse reke Amazonije in sibirsko tajgo ter himalajske vrhove. V ščepcu peska je uzrl celo vesolje in v njem se je nekaj spremenilo. Obrnila se mu je pamet - v bistvu mu je tisto, čemur radi pravimo 'pamet', nehalo škodovati in spoznal je, da je vse sveto. Življenje je darilo, vsi smo udje istega drevesa - problemi so dobrodošli, saj v sebi nosijo izkušnjo.Izvidi so se začeli sami od sebe izboljševati. Ko Tomo danes pripoveduje o tistih dneh, ko je dobesedno umiral, je vsake toliko malce v zadregi, ker lahko ponudi tako pomanjkljivo razlago za zmagoviti preobrat, a tako je pač bilo. Ker je življenje darilo, ga je končno odprl in se odpravil obiskat vse krasote, ki jih je bil uzrl v luži. Leta 1985 je pustil doma sina in partnerko in dobro službo menedžerja v Iskri ter se kot prostovoljec odpravil v Pakistan, Afganistan in Indijo pomagat beguncem. In ko je sedem let potoval s kolesom, se mu je srce polnilo z neslutenimi lepotami, a tudi z neslutenimi grozotami sveta. Danes, pravi, mu fizično zdravje sicer še vedno služi, psihično pa je sesut bolj kot kadarkoli. Desetletja genocidov in masakrov nad staroselci, ki jih njegova matična civilizacija v redkih primerih, ko jih pobeleži, pozabi tri dni po pogrebu, ga čedalje bolj pehajo v obup.Prav te dni končuje svojo zadnjo knjigo Vojna za vodo, ki bo bralcu predstavila kronološki portret žrtvenega oltarja, na katerem so se v imenu zahodnega načina življenja znašli premagani. Že po telefonu iz njega brizga gnev: »Pišem, pišem - in se sproti ves čas trudim pozabiti, kaj sem pravkar napisal, ker je preveč ostudno. Ker je ta svet preveč gnil in pokvarjen in ker skoraj nikogar nič ne briga. Vsak, vsak od nas je odgovoren - vsak, ki ima tako krasno poceni mobitel, vsak, ki se pusti uspavati smrdljivim lažem, ki jih širijo CNN-i tega sveta.«

Kamere

Neki njegov prijatelj mi je zanj rekel, da bi bil to lahko precej nevaren človek, če ne bi bil tako neskončno dobrosrčen in nežen. Fit mož v rdeči vetrovki s sijajnimi lasmi sicer zamudi pol ure, a je potem neskončno prijeten sogovornik z izjemnim darom za učinkovito frazo. »Poglej, za takele kamere gre!« je prva stvar, ki mi jo reče, ko sedeva za mizo - kot bi nadaljeval pogovor, ki ga nisva nikoli začela. »V bistvu sploh niso kamere, ampak kamerice, vidiš, takole si jo zatakneš za pulover in potem vsi mislijo, da je kuli.« Na mizo postavi tanko črno paličico s tremi brlečimi lučkami, kakršno lahko iz Hongkonga naročiš za 40 evrov in kakršna lahko v Darfurju reši nešteta človeška življenja.Odkar so Slovenci domačine letos spomladi oskrbeli s prvo pošiljko videokamer, prenosnih računalnikov in satelitskih telefonov, je v regiji manj napadov na civilno prebivalstvo, saj je med lokalnimi razbojniki zavladala panika, da se bodo njihovi obrazi pojavili na programih svetovnih TV-mrež. »Veš,« pravi Tomo, »za dominantno sudansko kulturo - torej arabsko - sta v tem kontekstu specifični dve reči: po eni strani jim je neskončno pomembno, da bi bili v očeh sveta videti gostoljubni in dobrosrčni ljudje, po drugi pa se kot muslimani že v osnovi zelo bojijo vsakih slik in podob. Zanje najbrž prav res ni hujšega, kot če se znajdejo na posnetku, kako posiljujejo neko žensko - to lahko za posameznika hitro pomeni smrt, za njegov klan pa neizbrisno sramoto za par generacij naprej. Za sudanske Arabce so lokalni črnci sicer tazadnje opice na drevesih, ki jih lahko po mili volji iztrebljaš, a zahodni ljudje smo zanje impresivni starejši bratje, zato vsak dan znova hrepenijo po našem odobravanju. Pa saj tudi pri nas na Zahodu kamere uporabljamo za to, da krotijo zveri v sebi. Zakaj ne drvimo skozi predore 180 na uro? Zato, ker ne vemo, kdaj in kje nas snemajo.«Letos marca so tja dol poslali pet kamer - in prvi posnetki, ki so jih prek satelita dobili nazaj, so bili posnetki tega, kako so svojci kamere pretihotapili v zapor tik pred usmrtitvijo devetih nedolžnih ljudi. Sudanska vlada jih je z namenom podpihovanja sovraštva usmrtila, ker naj bi domnevno obglavili tujega novinarja. Njihove žene in otroci so, tik preden so deveterico ubili, posneli, kako obsojenci v kamere dvigajo svoje dlani brez nohtov - jasen dokaz, da so bila priznanja, na podlagi katerih so jih obsodili, izsiljena z zverinskim mučenjem. Ko Tomo Križnar dviguje svoje razbrazdane roke proti meni, da bi demonstriral, kako so jih usmrčenci kazali kameri, je to edinkrat v pogovoru, da ga za hip skoraj premagajo solze.Zbirajo se torej prispevki za kamere - a tudi ko bo nad civilnim prebivalstvom v tistem grotlu manj nasilja, mu bo ostal še en gromozanski problem: voda. Sahara se širi s hitrostjo sedmih kilometrov na leto in Evropi grozijo desetine in desetine milijonov podnebnih beguncev, na katere ni niti približno pripravljena. »Leta '79 sem bil na teh danes opustošenih območjih - in kdor ni videl na lastne oči, najbrž res ne bi mogel verjeti: namreč, kakšno čudovito zelenilo je tam nekoč bilo! To so bile nebeške oaze, ljudje so ležali ob potokih in jedli datlje, šlo je za pravi raj na zemlji! Nihče, ki je imel trohico zdrave pameti, ne bi v primerjavi s tistim izbral tega smrdljivega kovtra zastrupljenega naftalina, pod katerim smo se navadili živeti na Zahodu, ker pač ne poznamo ničesar drugega.«Zdaj jim je v nekdanjem nebeškem raju reke zasul pesek, smrt je na osvajalskem pohodu. Lokalni šamani prebivalstvo učijo, da gre za zlo zahodnjaško magijo, zaradi katere pade toliko manj dežja - in v bistvu imajo prav. Kako, s kakšnimi argumenti bi jih človek lahko poskusil prepričati, da zahodna civilizacija ni rak planeta, če pa to tako očitno je?Vrtalna naprava za iskanje in črpanje vode bi stala okrog 150.000 evrov, rešila pa bi milijone eksistenc. Zdaj namreč vodo še vedno iščejo z bajalicami, pri čemer se seveda pogosto zmotijo in zaman kopljejo tudi po petnajst metrov globoko. »Zavedati se moramo: če najdejo toliko vode, kot je potrebujejo za preživetje, potem bomo imeli zahodnjaki morda to neznansko srečo, da bodo sahelski Afričani ostali tam. Pa saj to je vendar vse, za kar nas prosijo - saj nas ne prosijo za nič drugega! Oni imajo svoje kraje neskončno radi - tukaj pri nas je zanje itak premrzlo in premrzko. S peskom v očeh smo se rodili, pravijo, s peskom v očeh želimo umreti. Tam je bilo do sedaj tako krasno živeti! Ponavljam: nihče pri zdravi pameti ne bi raje izbral tistega, čemur pri nas tako radi rečemo civilizacija. Tam so imeli dolga dolga leta tisti pravi socializem - plemenito pleme in žlahtna žlahta. To ni bilo tako kot pri nas, tam sta bila tako velik revež kot velik bogataš sramota za celotno skupnost.«

Vsi nas sovražijo

Takoj, ko se je vrnil iz Afrike, je šel na zunanje ministrstvo, a mu je minister Žbogar rekel, da ni denarja in da bo pač treba računati na kake bolj civilne iniciative. Nasploh se Evropa obnaša kot en tak mongoloiden noj. »Vsak Afričan, ki ostane doma, je nekdo, ki ga ni treba strpati v moderna koncentracijska taborišča, kakršna je ustvaril Gadafi po Libiji v sodelovanju z Berlusconijem in z direktnim financiranjem Evropske unije. Tista taborišča tam so največja sramota, pa zanje ljudje sploh ne vejo! Podnebne begunce, ki imajo denar, potem spustijo naprej proti evropskim Alpam, ostale pa množično posiljujejo, mučijo in izkoriščajo za suženjsko delo. In to vse za tvoj in moj, evropski denar! Joj, kako dostojni potomci svojih kolonialnih dedov in babic smo v resnici.«Sovraštvo do zahodnjakov, ki danes plameni praktično po vsem svetu, moraš občutiti na lastni koži, da lahko verjameš. Kamorkoli gre, se ne počuti več povsem varnega - in kako ga to prizadene, ko si pa že vse življenje prizadeva graditi mostove! »V Koranu piše: Ustvaril sem vas različne zato, da se boste drug od drugega učili. To je bila vedno osnova moje antropološke vizije, a sem je po zahodnih kanonih humanistike našel tako prekleto malo. Nikjer nisem našel toliko bratstva kot v Koranu - greh, zločin je bil, kakšen prevod nam je posredoval Jelinčič. Samo tisto res najslabše so vrgli skupaj in poskrbeli, da je dobila čisto vsaka dvoumnost najslabšo možno interpretacijo. Ampak mi se moramo boriti, da bodo nove sile čim manj ponavljale naše napake. Si predstavljaš: če bosta morali Kitajska in Indija spet skozi vse naše -izme, potem ne bomo nikoli dočakali miru.«Evropa si lahko po njegovem zdaj pomaga samo še, če se krčevito oklene najboljšega v svojem humanizmu - kajti njeni sovražniki so danes že pošastno močni, poleg tega se čedalje bolj povezujejo. »Ne vem, koliko pri nas vemo o teh povezavah, ampak jaz hodim po tistih krajih vsako leto in na lastne oči vidim gnev. Pa saj stoletja zatirana ljudstva vendar niso nora, da bi tudi v tretjem tisočletju častila Pajo Patka!! Da bi jim med otroki vladala taka duhovna beda kot med vsega sitimi otroki Amsterdama, New Yorka ali Milana! Koliko droge, prostitucije in obupa je po tistih sajastih smetiščih, koliko nihilizma! In povsem logično je, da je tako: z ognjeno vodo in s steklenimi biseri kupljeni imperij propada. Dokler so se lahko širili s teptanjem nebojevitih ljudstev, so bili prebivalci evropskih kolonialnih sil strahovito živahni. A teh časov je nepreklicno konec.«Zdaj smo v vmesnem obdobju, ko mnogim zatiranim, ki se borijo za preživetje, ne ostane dobesedno nič drugega kot terorizem. Islam se brani - ves čas se bori za preživetje svoje kulture in dostojanstva. Tomo razlaga, kako si ne zna več pomagati, da pogosto ne bi bil na strani teroristov: tako kot oni v sebi ne najde več volje, da bi podpiral stari red. Mnogi izmed teroristov, s katerimi je komuniciral, so bili skrajno pošteni, po lepoti in pravičnosti hrepeneči ljudje - hrepeneči, kot so hrepeneči nekateri zahodnjaški šestnajstletniki, preden kupijo to civilizacijo, ki je brutalna izdaja vsega, kar je na življenju svetega. Samorazstreljevalci po njegovem niso nori - samo poslušati jih je treba kaki dve uri, da ti povejo vse tiste reči, ki jih nisi slišal na CNN-u.Knjiga izide oktobra, pravkar pa se je vrnil s festivala v Milanu, kjer je Vojna za vodo doživela stoječe ovacije petstotih ljudi: »Še vedno nisem povsem predelal te izkušnje. S kakšno grozo, s kakšnim trepetom očitno prebivalci teh industrijskih megalopolisov spremljajo svetovno dogajanje - kako zelo čutijo, kaj vse jim diha za ovratnik. Pri nas smo glede tega zaspani, čutimo se blazno varno spravljene v teh naših hribih ... Kako smešno.«Kljub uspehom Tomo pravi, da se počuti slabše kot kadarkoli. Ne spi, vsak dan znova se grize: »Strah me je, ker smo na ladji brez kapitana. Glede na to, kaj nas čaka, bi morali politiki okoli hoditi vsi bledi in shujšani in neprespani, ne pa da se lesketajo kot Barbike!« Sanja o sožitju - sanja o vetrnicah v Sahari, ki bi brez onesnaževanja proizvedle večino elektrike za Evropo ... A sanje so čedalje bolj oddaljene, in tudi zato spet kadi - kot začne kaditi vedno znova, ko dalj časa preživi na našem koncu, kjer poliramo križišča, vnemar pa puščamo najosnovnejše potrebe naše človečnosti.Lekcije, ki prihajajo s še včeraj zavezniških koordinat, so neskončno strašljive: od 180 milijonov dolarjev, ki jih je 120 milijonov članov Save Darfur Coalition zbralo po svetu, je šlo skoraj vse za obveščanje o genocidu, konkretne materialne pomoči pa ni bilo od nikoder. V korporativnih deželah se je tudi aktivizem docela sprofesionaliziral in marsikdo se je s tem pošteno omastil. »Kako pogosto mi kdo da roko in reče: BRAVO! Ko je treba kaj narediti, sem pa kar naprej skoraj sam.« A kljub strahu in obupu ne odneha: Nube so ga naučili, da dokler živi en sam nubski otrok, upanje ostaja. In tudi s tem poslanstvom je Tomo naredil svoje tri otroke: dokler živi en sam človek, upanje za svet ostaja.
(vir-Mladina)

žur za darfur

2009-11-05T10:50:00.001+01:00

po radiu sem pravkar poslušala krajši intervju s tomom križnarjem.
http://www.radiohit.si/si/novice/14012/default.html

za toma sem slišala že več kot 20 let nazaj, ko je pogumno kljuboval smrtni obsodbi zdravnikov, ozdravel in se brezkompromisno vrgel v življenje.
občudovala sem ga že takrat, kajti sama sem bila še zelo daleč od tega, da se brezkompromisno vržem v "ralje života":)

tudi danes še nisem tam, kjer je tomo bil že 20 let nazaj in močno dvomim. da bom kdaj imela to moč!!

kar me pa zares prevzame pri tem človeku, pa je njegova strast in iskrenost v odnosu do zavrženih, od vseh pozabljenih in zlorabljenih ljudi na področjih, kamor si ne želimo zares stopiti in česar ne želimo da nas nekdo stalno opominja in mi vzbuja slabo vest ob mojem prijetnem, mirnem, sitem, udobnem življenju...

vsaka čast tomo križnar!!

večkrat javkam(o), kako nič ni mogoče spremeniti na tem svetu!
kako je že vse vnaprej določeno in kako nimam dovolj moči, da bi karkoli lahko dodala ali spremenila na bolje..
zmota.
tomo s svojim življenjem in delovanjem dokazuje ravno nasprotno!!
veliko je mogoče spremeniti.
ko si upam(o) stopiti iz svoje udobne dnevne sobe, iz svojega varnega življenja...

ali si zares upam?
ali si toliko zaupam, da si upam?
in zakaj si ne upam?
zakaj ne zaupam?

skratka:
v torek, 17.11. bo v festivalni dvorani v ljubljani žur za darfur!
nastopili bodo slov-afriški glasbeniki (predin,gjurin,langa,pengov,chris eckman...)
vstopnica bo (mislim da) 13 eur.

izkupiček bo namenjen nakupu miniaturnih videokamer in fotoaparatkov, ki jih bo tomo dostavil v sudan,v roke ljudem ki jih namontirajo v svoje domove, da preventivno preprečujejo zlorabe, posilstva in podobna grozodejstva...kajti izkušnje so pokazale, da so takšne napravice že zmanjšale število takih dejanj..kajti akterji ne marajo biti poslikani in snemani pri svojih grozljivih akcijah...
..ter za nakup nove vrtalne naprave za vodo!

če lahko vsaj nekaj storim za ljudi, ki trpijo v tem trenutku - potem pridem na ta žur v torek 17.11.
in tomo- faca si! res!

pesem

2009-10-28T13:46:00.002+01:00

...naletela sem na čudovito knjigo Alenke Rebula - Blagor ženskam

iz katere je tudi tale prekrasna pesem:

Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi rahlimi stopali.

Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.

Blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.

Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.

Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.

Z zdravilnim glasom prepevajo,
neustrašne zibljejo življenje
v nežnih trebuhih,
okrogle
kot tople marelice
v poletni zarji.

Blagor ženskam,
ki poznajo čudežni gib,
s katerim ujamejo
hude sanje.

Blagor ženskam,
ki se spuščajo v goreča brezna
iskat svojo dušo
in se vračajo v ožganih krilih
z osmojenimi lasmi,

z otročiči v naročju
stopajo navzdol po vulkanu
pod oboki cvetnega prahu
s sporočilom
o rešenem svetu.

Blagor ženskam,
ki ne umrejo,
samo izginejo
kot kruh na mizi.
Nenadoma ga zmanjka
in nihče od živih
ni ostal lačen!

ali mi je tega res treba??

2009-10-23T18:04:00.000+02:00

...sem se vprašala po masaži, ki sem jo izvedla danes!!

in odgovor je kot na dlani: NE, ne potrebujem masaž, kjer moški potrebujejo erotično masažo...
a nekako ne morem in ne morem tega moškim dopovedat...

klici...povpraševanje...zanimanje za mojo (spolno) zasebnost in na koncu, ko se oseba "izmuzne" mojemu ostremu rešetu in vseeno pristane ne masažni mizi...kjer odkrito namiguje na spolnost...kjer se poiskuša z roko dotikati mojega telesa...kjer odkriva rjuho (kot ponesreči), da se pokaže spolni organ...kjer mu tudi moje večkratno ponavljanje: "da jaz tega ne počnem" - ne pride do živega...in tako lahko postanem samo še tako nesramna kot dotični moški in ga s svojo odkritostjo postavim pred zid...

ne, vsega tega mi niti pod razno ni treba več prenašat!!

zato bom nekaj spremenila pri klasični masaži telesa!
ne vem še kaj in kako, ampak tega se ne grem več!

po današnji masaži sem se počutila podobno, kot posiljena ženska (pa čeprav sem izvedla samo klasično masažo telesa)...
...ampak neprestano namigovanje in prepričevanje, da je to normalno, da je to del masaže, in način, ki ni kazal spoštovanja do mene - kot osebe in kot ženske...

mislim, da sem danes naredila najtežjo masažo v življenju!

in odločitev je padla!
sprememba prihaja!!

na žalah je že gužva

2009-10-18T21:15:00.001+02:00

..tako in drugače..
ta teden sem šla na mamin grob, v sled prihajajočega dneva mrtvih.
v nekaj minutah sem ga uredila - porezala tisto cipresje ter dodala krizantemco. in to je to. brez velikih priprav in stroškov.
nepotrebno in odveč se mi zdi izgubljati čas in denar za urejanje grobov.
cvet in svečka in dobra misel, ki jo namenim spominu na osebo, ki je v grobu definitivno ni!!

nikoli nisem razumela čemu in zakaj ljudje izgubljajo toliko časa, napora in denarja za to, da je grob lep, poln ikeban in obdan z novim, belim bleščečim peskom..

že kar nekaj ljudi, ki sem jih imela rada, je odšlo na drugo stran.
in že od malih nog nisem verjela, da so te osebe v resnici umrle!
umrle na fizičnem nivoju, a na duhovnem ne!!
to je bilo vedenje, ki je bilo od nekdaj v meni in vsaka nova smrt v mojem življenju, ga je samo še dodatno potrjevala.
vera v življenje, ki nikdar ne umre, je del mene. sem jaz.
zato mi misel na smrt ni težka in življenjske tegobe se mi zazdijo le utrinek, le iluzija v neskončnem življenju moje duše, ki je in ki bo!

čustva navezanosti na osebo, ki jo imamo radi in ki je naša; nas vodijo, da trpimo, da se žalostimo in da negujemo grobove kot zadnje domove naših dragih.

ni zadnjega doma. ni smrti.
samo življenje je,v najrazličnejših oblikah.

in jaz ne želim imeti groba, želim biti raztresena po morju, ki ga neizmerno ljubim.. želim, da se ostanki mojega telesa spojijo z valovi, vetrom, soncem...

dragi moški

2009-10-09T18:53:00.000+02:00

...klasična/švedska masaža telesa ne pomeni tudi masaže intimnih delov vašega telesa.

to je masaža obraza/glave, rok, nog, prsnega dela, trebuha in hrbta.

pri meni traja uro in pol in ne vključuje masaže spolnih organov.

pika.

to pišem, ker so spet začeli klici s tovrstnim povpraševanjem.

in prav vztrajni znate biti pri tem, zato mi jemljete energijo, čas in pozornost.

sončni portal v ljubljani

2009-09-17T20:57:00.004+02:00

vsake toliko časa (pa ne tako redko) imamo tudi v ljubljani prečudovite sončne zahode in nocoj je že bil eden takih...tam nekje nad toškim čelom, kjer zahaja sonce; se je odprl nekakšen portal oranžno rumene zlate svetlobe... izgledalo je čudovito in mogočno. ko sem to opazila, sem se kar ustavila in občudovala in obžalovala, ker nimam pravega fotoaparata, ampak tudi mobi je dal približno sliko.

in zavedala sem se lepote življenja in planeta na katerem živim!!

in spomnila sem se vseh tistih ljudi, ki jih ni več z menoj in ki sem jih imela rada...

in spomnila sem se tistih, ki so še živi in jih ni z menoj, pa jih imam tudi rada...

in spomnila sem se vseh, ki stokajo kako je življenje težko in naporno, obenem pa so zdravi, inteligentni in sposobni...

spoznala sem nepokretne ljudi, ki so življenje živeli v posteljah...

ljudi s posebnimi potrebami vseh vrst, ki se niso pustili malodušju in pogumno živijo v okviru in čez okvire svojih zmožnosti...

otroke, ki so bili invalidi od rojstva; njihove bolečine,upanja in iskrice v očeh...

neozdravljivo bolne, ki se niso pustili motiti v uživanju tega življenja do konca...

starčke, ki so umirali sami v posteljah doma...

starčke, ki so samevali obkroženi z ljudmi -v domovih za upokojence ali pri svojih bližnjih...

kot nekak flesh so šli vsi ti obrazi skozi mojo glavo in spoznala sem kako veliko bogastvo je vsak od njih pustil v mojem življenju...

odtis stopinje v mojem srcu...

življenje je zares prekrasno in zares rada ga živim!

avtodestruktivnost narave in človeka

2009-09-16T09:54:00.008+02:00

pred dobrim letom je v okolici Ljubljane ter v kamniških gozdovih huda ujma pustošila po gozdovih.

med drugim je bil na tapeti tudi smledniški hrib, kamor se večkrat zatečem na krajši sprehod, ker običajno ni preveč ljudi in lahko v miru razmišljam in se prepuščam domišljiji...

nekaj tednov po tej nevihti sem šla zopet na smlednik in sem bila šokirana nad tem kaj in kako lahko narava deluje in kakšne moči se skrivajo v njej!!

pretresena sem bila in žalostna, ker je bila narava resnično ranjena in moj zavetnik gozd zelo močno poškodovan...

cela pobočja so bila pokošena, debla odrezana na raznih koncih in zdelo se je, da bo potrebno ogromno dela, truda in časa, da se bo stvar zacelila, pravzaprav desetletja..

pred nekaj dnevi sem zopet šla tja; na nekaterih pobočjih se je poznala pridna roka lastnika, ki je pospravil, nažagal, zložil debla in veje...na drugih pa pa se praktično še ni kaj dosti spremenilo in debla še vedno žalostno in ranjeno zrejo v nebo in čakajo...

(vem, da so drva za kurjavo precej draga, ampak tu konkretno propadajo..)

med sprehodom med temi ranjenimi drevesi se mi je utrnila misel, kako je narava v tem primeru delovala proti sebi, poškodovala je sama sebe in vprašala sem se

zakaj?

zakaj se je samouničila?

kje je vzrok?

česa je bilo preveč?

je bilo česa premalo?

in nehote mi je primerjava ušla na človeka in njegov odnos do sebe!

v moji bližini so trenutno 3 osebe, ki so zbolele za rakom; vsaka v različnem obdobju, tako življenja, kot bolezni.

nekako od strani spremljam njihovo pot in boj z boleznijo.

rak je zame zelo kompleksna bolezen, ki nikakor nima le fizične razsežnosti, temveč tudi duhovno, energetsko, čustveno, mentalno.

in iskanje vzroka je vedno spuščanje vase in soočanje s seboj in svojo avtodestruktivnostjo!

in zato menim, da se je zdravljenja dobro lotiti celostno, ne le na fizičnem nivoju.

in to ni enostaven proces, posebej še zato, ker pri nas nimaš zadostne podpore v uradnih vejah medicine, niti nimaš nikakršne predstavitvene možnosti vseh možnih principov zdravljenja in si zato bolj ali manj prepuščen svoji iznajdljivosti.

toda nihče na tem svetu ni sam in nihče edini...in pravijo, da to kar je nekomu že uspelo, lahko uspe tudi meni ali tebi, zato upanje nikoli ne sme biti izgubljeno.

NIKOLI!

dokler smo živi je možnost!

je upanje, je vera in je ljubezen!

in ljubezen je najmočnejša!

pregovor

2009-08-30T22:33:00.001+02:00

Meri v nebo, pa boš zadel višje od drevesa!

veliki vegetarijanski piknik

2009-08-26T08:30:00.002+02:00

...je to soboto v ljubljanskem Mostecu!!!

pridem, zanimivo bo!

www.osvoboditev-zivali.org

metulji počivajo

2009-08-25T23:11:00.000+02:00

sava, nagci, smeti in jaz

2009-08-21T16:07:00.000+02:00

pasja vročina je.
in se jaz namenim malo posončit in poležat ob reki, naši najdaljši, ponosu naše domovine:)

na Tacnu, kjer to običajno počnem so imeli trening za tekmovanje v kajak kanuju, ki bo ta vikend.
polno ljudi, organizirajo, pripravljajo, ni miru...

potem se spomnim, da bi šla k črnuškemu mostu.
še nikoli nisem bila tam in me zanima kako je?!
vem, da se ljudje tam sončijo, tudi nagci.

ko se sparkiram, še kar normalno vse izgleda:)
potem se odpravim ob bregu, po potki, ki pelje ob robu gozda, v smeri proti Gameljnam.

ogromen kup smeti me pozdravi že na začetku.
in posamezne smeti me pozdravljajo neprestano, vso pot, v vseh možnih pojavnih oblikah...
v gozdu in ob reki leži vsa packarija, ki jo človeška lenoba, nemarnost in brezobzirnost puščata tam..
postanem kar malo žalostna.

vseeno začnem iskati primeren prostorček.
hm. zanimivo. povsod sami moški. in to nagi moški.
prav nič mi ni jasno. kje so ženske? ali pari?
grem dalje in naletim na tri oblečene ženske (mislim na kopalke, nič zgoraj brez,
vse zakrito)
optimistično iščem dalje..z namenom, da najdem prostorček kjer bi se sončila kaka gola ženska, da se ji pridružim, da ne bo(va) osamljena(i)..

po poti srečujem moške, ki korakajo sem in tja, kot da so v ljubljani na Čopovi s prav posebnim namenom, ne pa v samotnem gozdu, kjer nimaš za pod milim nebom kaj počet:)

zaštekam da je vsaj polovica teh moških -gayev; petina, mogoče šestina normalnih, ostali pa so vemo kaj-ff ali onanisti (ne vem ali se tako reče, saj vemo na kaj mislim kajne?)

včasih, pred leti, ko sem bila še mlajša in imela več energije, bi mogoče lažje preživela takšno sceno, ampak danes- hvala lepa ljubavi, ne da se mi s tem ukvarjat in jo uberem po potki nazaj proti avtu.
spotoma srečujem dva moška, prehiti me enkrat en in počaka malo naprej v grmovju...potem pride mimo drugi in se postavi nekaj metrov stran od njega...in to se ponovi 3x..
madonca, a imasta jezik ali kaj?? pa dajta se že zmenit enkrat no:)

približam se še reki in sem zgrožena še 1x.
umazana, ljudje božji, naša reka Sava je pri črnuškem mostu ena navadna packarija zeleno rjavkaste barve. kamenje in dno reke so rjavkasti, zasluzeni, zelenkasto neprijazni:(
ob parkirišču naletim na tablo, s katere me republika Slovenija opozarja, da je kopanje v tej reki zdravju nevarno. nič kaj obetavno, da te država svari pred tem.
oz. življenje v tej državi je potemtakem mogoče tudi zdravju nevarno :) ):

in odpujsala sem domov:)

nekaj samo za ženske...

2009-08-19T15:19:00.001+02:00

Janet Street - Porter pravi in jaz se ji pridružujem:

ŽIVLJENJE JE ZA POPIZDIT PREKRATKO :

da bi travmirala, ker si starejša od štirideset let, brez prijateljev in denarja

da bi zapravila sto evrov za obrazno kremo

da bi se tlačila v obleke številka 36

da bi kuhala kot mojstri na televiziji

da bi verjela vsemu, kar ti rečejo moški

da bi se pogovarjala s puščobami

da bi ga preživela v eni sami dolgočasni službi

da bi zapravljala denar za nobel toplice

da bi ti kdo zapovedoval, kako naj si opremiš dom

da bi bila sužnja mode

da bi si postavljala pravila, ki se jih ne moreš držati

BRAVO JANET!!

prosim poslušajte...

2009-08-18T22:01:00.001+02:00

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete dajati nasvete, niste storili, kakor sem vas prosil.

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa mi pričnete razlagati, da narobe čutim, teptate moja čustva.

Kadar prosim, da me poslušajte, vi pa se pričnete truditi, da bi mi pomagali rešiti težavo, mi s tem ne ustrežete, pa naj se vam zdi to še tako čudno.

POSLUŠAJTE!
Samo to vas prosim, nič ne recite in nič ne storite, samo poslušajte me.

Saj lahko skrbim zase.

Nisem nebogljen. Malodušen in omahljiv, to že, vendar ne nebogljen.

Kadar storite kaj namesto mene, kar bi lahko ali moral storiti sam, prispevate k razvoju mojih bojazni in nezmožnosti.

Če pa sprejmete dejstvo, da čutim kakor čutim, četudi je še tako brezumno, vas lahko preneham prepričevati in usmerim svojo pozornost na to, da bi razumel, kaj se skriva za mojimi brezumnimi čustvi.

In ko postane vse jasno, je odgovor na dlani in mi vaš nasvet ni več potreben.

Brezumna čustva postanejo razumljiva, če ugotovimo, kaj tiči za njimi.

Molitev včasih nekaterim pomaga prav zato, ker je Bog nem, ker ne svetuje in ne poskuša ničesar urejati.

Bog samo posluša in nas pušča, da si pomagamo sami.

Zato vas prosim, poslušajte. Prisluhnite mi.

Če pa že hočete kaj reči, počakajte malo, da pridete na vrsto…… in takrat bom jaz tisti, ki bo poslušal vas.

neznani avtor

življenje je lepo...

2009-08-18T21:40:00.001+02:00

...če ga živiš, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeniš!!!

"mi je pa čisto vseeno!!"

2009-08-10T22:43:00.003+02:00

...mi je odgovoril sosed, ko sem ga nežno opomnila, da mu ni treba rabutati sosedovih sliv, ko pa sta naši dve slivi tako polni, da se veje kar lomijo.

takrat mi je prišlo!!!
aha; zdaj vem, kaj me že tako dolgo moti na temu človeku - njegov nonšalantni odnos do sosedov in do ljudi nasploh..in ne samo do ljudi, tudi do stvari, do okolice, hiše, narave..

popolnoma vseeno mu je za vse!

kako je lahko nekomu tako vseeno?

to mi ni jasno.

ko pa meni vendar ni!!

vsake toliko pride na masažo kak človek, ki mu je tudi popolnoma vseeno kdo sem in kako se potrudim pri delu.

vsakomur, ki pride prvič, sežem v roko.

takšni ljudje mi nikoli ne pogledajo v oči.

in na koncu niti vljudnostno ne poklepetajo.

za njih sem samo nekakšno živo orodje, ki jim opravi določeno storitev.

in ker meni ni vseeno, se prav tako potrudim tudi pri njih.

na začetku sem se skorajda še bolj, ker sem na vsak način želela "izsiliti", da me opazijo in na nek način priznajo kot osebo.

sedaj tega ne počnem več.

posebej taki moški imajo neko zelo "grdo"navado; in sicer, da mi denar kar vržejo na mizo, brez tistega občutka zahvale, brez odnosa do denarja in do mene, tako - prav filmsko - kot moški ki plača uslugo prostitutki, obenem pa mu je figo mar zanjo in komaj čaka, da odpeketa drugam!

in sedaj vidim poanto:motijo me tisti, ki jim je figo mar za vse okoli sebe, vključno zame seveda.

ker jaz sama nisem taka. ker občutim ljudi, njihove rane, ker želim zdravja, napredka za vsakogar...

ker občutim živali in njihove bolečine in ker občutim naravo in njena neravnovesja..

ker bi želela vsem pomagati; ker v nespameti menim, da lahko komurkoli sploh pomagam, da sem neznansko pomembna in potrebna!!

sem pomembna in sem potrebna svetu, vendar ne za vsako ceno.

in ta cena je moje mesto v svetu; mesto kjer se počutim dovolj varno in zanesljivo, da lahko dajem in sprejemam, da sem uravnotežena.

da ne mislim, da se moram povsem razdajati in biti povsem na voljo.

ne.

povsem razdajati se; pomeni, nič ostati zame.

in nič ostati zame; pomeni, nemogoče delovati tako na dolgi rok!

zato me moj dragi sosed najbrž uči, da je treba biti predan samemu sebi, da v tem ni nikakršnega greha!

naj živijo dobri sosedski odnosi:)

dubrovnik in jaz

2009-07-29T23:35:00.001+02:00

med nama ja neka tajna veza, ki je z razumom ne znam obrazložit.
je privlačnost, dober občutek, občutek že videnega...doživetega, ljubeč občutek.
z veliko radostjo se vedno vračam v Dubrovnik in Mline in vedno imam solze v očeh, ko odhajam.

gospa Joži

2009-07-18T11:06:00.005+02:00

Pred nekaj dnevi sem se vrnila iz Dubrovnika oz. Mlinov.
Vtisov je še preveč, zato bom danes pisala o nečem čisto drugem!

Že nekaj let živim v prekrasni starejši vili...in v sosednji hiši je živela starejša gospa-Joži po imenu.

Bila je zares čisto posebna ženska.
Kadila je kot Turek:), se veliko sprehajala po Šiški in komunicirala z vsakomur, ki je bil pripravljen si vzeti nekaj minut..in čisto naravnost in odkrito ti je povedala kaj jo moti ali kaj bi bilo dobro postoriti okoli hiše npr..in nihče ji ni tega zameril.
Vsakič, ko sem bila zunaj ali delala kaj na vrtu, me je pozdravila, spregovorila kaj o sebi, me povprašala kaj počnem ali kje sem bila!!
Vedno nisem bila razpoložena za klepet ali za poslušanje in sem včasih komaj čakala, da konča in se jaz lahko posvetim svojim opravilom.
Imela je zelo lep, malce globok glas (najbrž od cigaretov) in imela sem jo za zelo družabno osebo.
Včasih je pripovedovala o svojem življenju, ni ji bilo posejano z rožicami in na starost se je mogoče kdaj počutila malce osamljeno (sem začutila), nekako je bila del mojega življenja in življenja vse soseske.

Ko sem se lani junija vrnila z morja, zvečer okoli 22-ih, je bilo nenavadno veliko ljudi zunaj- pri železniškem prehodu za pešce, ki je 50 metrov stran..seveda sem bila radovedna kaj se dogaja in se približam in vprašam kaj je?
Joži je umrla, pravijo.
Kako umrla?
Vlak jo je povozil.
Kako vlak jo je povozil? Nemogoče!
Po nesreči?
Ne, samomor je naredila.
Ne morem verjet, Joži naredila samomor??!!
Ma ne, to bo sigurno pomota, Joži že ne bi nikoli naredila samomora!!
Je, ja.
In tako je naša Joži odšla in nas vse, ki smo jo poznali, pustila odprtih ust in presenečenih obrazov.

Pred približno 20 leti je naredil samomor moj partner-oče mojega sina.
Kaj preživljajo svojci samomorilca, vedo le oni, vemo le tisti, ki smo to že doživeli!
Eden izmed glavnih naukov, ki sem jih zelo močno takrat začutila je:

DA JE POMEMBEN SAMO ČLOVEK!
V naših življenjih so zares pomembni samo Ljudje!
Nič drugega tako zelo.
In seveda mi sami!

Včeraj zvečer sem delala na vrtu in sem kar slišala Joži, kako mi čez ograjo kliče: Kaj delaš? Kje si bla na morju, da si tak črna?
Pogrešam gospo Joži.
Naj ji je tam, kjer je--lepo!
Nasvidenje Joži!

dalmacija me čaka...

2009-06-27T17:21:00.004+02:00

...dragi moji...zato jutri na pot!

V Mline, čudovit kraj, ki leži ravno na pol poti med Dubrovnikom in Cavtatom!

Zame čarobni kraji, verjamem, da jih poznam iz prejšnjih življenj!

Dalmatinka, dalmatinka...

telo

2009-06-22T10:21:00.010+02:00

Prejšnji teden sem si kupovala bele kopalke.

Med pomerjanjem v mali kabinici z umetno svetlobo sem se, ko sem se pogledala v ogledalo, kar zdrznila, kajti moje telo v belih kopalkah in še belo, nezagorelo - je bilo podobno tistim telesom iz revij, ki prodajajo magična pomagala za hujšanje in sicer s podnapisom _prej_ (mišljeno neugledno, malce zavaljeno, malce celulitno telo pred uporabo čarobnega sredstva za odpravo vseh teh nevšečnosti:)

Oblečeno je moje telo še kar o.k. se ne vidi, se skrije in še pred mano se je skrivalo:)
Pri delu dnevno prihajam v stik s telesi (praktično že zadnjih 10-12 let) in nekako sem se naučila prepoznati človeka preko njegovega telesa, prepoznati njegov način življenja, mišljenja, čustvovanja...

Obleka nas na nek način zavaruje pred svetom, ne le na fizični ravni, temveč tudi na emocionalni, racionalni..
Skrije vsaj del tistega, česar ne želimo deliti z drugimi in vzpostavi približno obliko, ki jo želimo pokazati drugim.

Globoko v sebi smo vsi občutljiva bitja, ki jim ni vseeno kako nas svet dojema in ki nam pozornost in ljubezen bližnjih pomeni veliko več, kot smo pripravljeni priznati.

Ko sem prišla domov, sem svoje telo pozorno pogledala v ogledalu.
Na njem se vidijo vsi tisti dolgi zimski večeri neproduktivno preživetega časa pred televizorjem z vsemi sladkimi dobrotami s katerimi sem se tolažila, ker si nisem upala polno živeti vseh svojih želja!

"Oprosti mi, moje prekrasno telo, ker se še vedno tako mačehovsko obnašam do tebe.. ti pa me prenašaš, mi omogočaš okušati radosti in lepote življenja..vztrajno in potrpežljivo predeluješ vse kar vnašam vase in za kar vem, da ni najbolj koristno zate.. "
Kar druge učim..se moram sama naučit!

Danes moje telo šteje 45 let.
Za to, da sem na tem kraju in v tem času se zahvaljujem svojima staršema..mami, ki se nahaja nekje v svetlobi..Hvala ti za vse.. in očetu, ki je v domžalah, prav tako Hvala za tvoj delež!
Vem, moja duša ne šteje let in je neskončno mlada in neskončno brezčasna!

Tiste bele kopalke sem pa vseeno kupila:)

še malo angleščine:)

2009-06-10T13:01:00.001+02:00

On this day of your life, dear friend, I believe God wants you to know.......

that nobody needs your help.

I know, I know...this is a difficult one. But it is true.

Yet this does not mean no one wants your help, or that noone could use your help.

It simply means the thought that another Aspect of Divinity is powerless without you is inaccurate.

Do not do something, therefore, because you think someoneelse needs you.
That only builds resentment.

Do whateveryou do as a means of deciding, declaring, creating, and experiencing who you are--and who you choose to be.

Then you will never feel victimized, powerless, or without choice.Yes? You see how simple it all is?
Get out of victimhood.

Love, Your Friend....Neale Donald Walsch

ne meči kamna v ogledalo, če ti slika ni všeč

2009-06-09T21:46:00.002+02:00

Pred časom sem občutila, da me je oseba, ki mi je bila zelo dolgo zelo blizu, diskreditirala kot osebo.

Zelo sem se počutila prizadeto in ranjeno.

Želela sem, da je ta oseba nekako kaznovana ali pač naj ji bo poplačano za to mojo rano..

Čustva in ego so odreagirali.

Nato sem dolgo razmišljala o tem dogodku in o skupni zgodovini s to osebo.

Prišla sem do zaključka, da reakcije te osebe nimajo prav veliko z menoj, pravzaprav so čisto njena zadeva, s katero se mora sama spoprijemat; kot se moram jaz spoprijemat z reakcijami nanjo.

Moja reakcija na nekoga je povsem pogojena z mojo osebno zgodovino, izkušnjami, ki jih imam, spomini, prepričanji in vsem kar sem in kar nosim s seboj..

Podobno kot bi nekoga gledala skozi prav posebna, edinstvena očala narejena iz vsega tega kar sem prej naštela.

Zato je zelo hitro vsaka taka reakcija na drugega - sodba - ki zna biti neutemeljena in prejudicirana.

Moja vrednost se ne meri z besedami in mnenji druge osebe o meni!!

Prav tako to velja za vsakega drugega človeka!

Moja vrednost je odvisna samo od tega koliko jaz sama vrednotim in spoštujem samo sebe.

Nikogar izven mene ni, ki bi me lahko cenil in spoštoval bolj kot to zmorem sama.

In nikogar, ki bi me ljubil in oboževal bolj kot se ljubim in obožujem sama!

Tako je in naj bo!

Amen!

30-ta obletnica valete

2009-06-07T23:01:00.004+02:00

Včeraj sem prišla domov zjutraj ob šestih.

Meglice so se dvigale nad travniki in gozdovi in jutro je prebujalo življenje okrog nas.

Ko sem odhajala s celonočnega srečanja in druženja, ki se je pričelo prejšnji večer ob osmih; mi je bilo srce tožno in malce žalostno.

Nekaterih sošolcev nisem videla 30 let, večine 10 let, nekaterih pa še nikoli od takrat, ker jih tudi tokrat ni bilo.

Srečanje je bilo nabito s čustvi in starimi spomini, ki so privreli na dan..

Nekako smo vsi za ta večer spet postali razposajeni in brezskrbni kot tedaj, ko smo bili otroci..

In tudi sebe sem spet dojemala kot mlado osebo pred katero je čudovito življenje in katera ni doživela vsega tega kar pač sem.

Vse te ljudi sem zapustila in se preselila v Lj. in praktično nisem vedela kaj se s kom dogaja in v kaj ali koga smo se spremenili?!

Toda v bistvu je vseeno kaj se nam je zgodilo, otrok v nas je ostal otrok..

Kot da bi za eno noč izstopila iz sveta in življenja, ki ga živim in se povrnila v neko navidezno preteklost, v kateri je bilo mogoče še čisto vse in pričakovanja in želje še niso bili okuženi z razočaranji in bolečinami..

In spet sem se naučila nekaj o sebi, ko sem opazila, da na sošolca, ki mi je pral živčke že takrat, še vedno reagiram podobno kot sem - no takrat sva se malce "zravsala":) sedaj pa sem ga morala malo okregat, ker je pač še vedno bil tak! Oprosti Andrej :)

Ampak tudi jaz sem očitno ostala taka, ker se moje sprejemanje nesprejemljivega še vedno uri in utrjuje!

Drug sošolec mi je pokazal, da še vedno ne živim povsem polno in celovito svojega življenja, čeprav se nisva videla ves ta čas! Hvala Tadi!

Vse premalokrat si dovolimo biti sproščeni, neobremenjeni in odprti za vse - kot so otroci, zato sem se namenila te trenutke oživljati pogosteje!

Preresno se jemljem - o! :-)

Življenje je oder, je "pogruntal" že Shakespeare!!

povej mi kaj ješ in povem ti, kdo si

2009-06-02T23:18:00.004+02:00

...je napisano na prvi strani knjige Divja hrana avtorja Daria Cortese.

Danes sem bila na njegovi 6 urni delavnici spoznavanja užitnih samoniklih rastlin, mimo katerih običajno grem brez pozornosti ali pa jih vztrajno podim in odstranjujem iz svojega vrta.

Zares neverjetno kaj vse ljudje lahko jemo in ima poleg vsega še zvrhano mero rudnin,vitaminov,beljakovin..in raste po bregovih, mejah, gozdovih in kot plevel po vrtovih!!

čemaž, plešec, regačica, kopriva, dežen, hmeljevi poganjki, luk, smrdljivka, metlika....

"Pridelano" brez pesticidov in umetnih gnojil. Natur!

Nabrali smo polno košaro tega"šavja":) katerega smo narezali, zmešali s skuto in slastno pojedli namazano na debelo na kruhu.

Okus je bil izvrsten, poln in zelo nasiten. Nekaj malih koščkov kruha s tem namazom me je nahranilo kot bi pojedla celo kosilo.

nekaj o moči ljubezni

2009-05-30T08:51:00.002+02:00

Ni vrat, ki jih dovolj ljubezni ne bi moglo odpreti.

Ni prepada, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo premostiti.

Ni zidu, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo podreti.

In ni greha, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo odkupiti.

Ni pomembno kako globoko tiči težava.

Kako brezupen je pogled nanjo.

Kako zapletena je zmešnjava.

Kako velika je napaka.

Zadovoljivo spoznanje ljubezni razkroji vse.

In če bi mogli dovolj ljubiti,

bi bili najsrečnejši in najmogočnejši človek na svetu.

Emmet Fox

nedelja v maju

2009-05-27T14:25:00.006+02:00

meni ljubo sproščanje

masaža in utrujenost

2009-05-27T14:09:00.003+02:00

Kar nekajkrat v zadnjem času so k meni na masažo prišli ljudje s kronično utrujenostjo in izčrpanostjo-obeh spolov.

Po mojem laičnem mnenju je bila stopnja stresa pri teh osebah tako velika, da bi nujno takoj morali prenehati delati ali delovati na način, ki jim je ta stres povzročil.

Kot sem opazila, tega (še) niso storili.

Zaskrbljujoče je tudi zdravstveno stanje nekaterih od teh ljudi, kajti njihova telesa dobesedno prosijo za počitek, izstop, odmor..

Zavedajo se tega, vendar so tako zelo vpleteni v nek film, da jim je odvrteti se ven, naravnost nemogoče!!

Dejstvo, da pridejo na masažo, kaže da želijo nekaj spremeniti, da so naredili vsaj prvi korak na poti do "normalnega" stanja.

Taka pot ima seveda kar nekaj korakov in samo masaža ni dovolj, samo telesno sproščanje ni dovolj..

Dobro je iti vase, vzeti si čas za premislek o sebi in svojem življenju..

O vzrokih, ki so pripeljali do kronične utrujenosti in izčrpanosti..

O tem, kje na poti smo pozabili nase in si dovolili, da smo šli preko sebe, da smo sebe, svoje potrebe in želje postavili na drugi tir (včasih celo na zadnji tir).

Kadar imam več masaž, postanem tudi jaz utrujena in zelo hitro se to pozna pri mojem delu-ne morem se popolnoma posvetiti osebi, ki jo masiram.

Takrat nisem več 100% prisotna, ker moje telo prosi za počitek, ker me bolijo roke ali hrbet in utrujen človek ne more dobro masirat drugega utrujenega človeka:)

Zato pazim nase in na svoje telo, kajti največ drugemu lahko dam takrat, ko sem sama v najboljši formi.

In mislim, da to načelo drži za vse nas.

Pazimo nase, saj nihče drug ne bo na nas (razen naših mam, če jih še imamo:)

moja roža

2009-05-15T01:01:00.002+02:00

zrasla z mojo malenkostno pomočjo (v zemljo sem položila koreniko)
me radosti, kadar jo pogledam; letos prvič cveti!

zgodba,ki ni prijetno čtivo

2009-05-15T00:55:00.002+02:00

...nekoč je živelo dekletce.

imelo je brata in sestro, očeta in mamo.

to dekle je bilo najstarejši otrok.

mama in oče sta drug drugega vse prej kot ljubila. deklica nikoli ni videla ljubeče geste med njima ali slišala prijazne besede med njima.

prepiri, očitki, pretepi, grožnje...

oče je bil strog, nepopustljiv,tiranski.

njegove kazni so bile normalna zadeva, fizične.

mama je bila precej zaposlena in prevečkrat so bili otroci sami z očetom.

to dekletce je svoje otroštvo preživelo v nenehnem strahu.

kaj in kako bo naredila, da ne bo užalila atija? česa ne sme storiti?

kaj se bo zgodilo, ko bo opazil, da je zopet zamudila, razbila krožnik, ni pomila posode, ni zakurila peči itd....

v njegovi prisotnosti si sploh ni upala govoriti. komaj je dihala, tiho kot miška, da je ne bi opazil in zopet našel kaj s čemer ne bo zadovoljen!

mama je bila prijaznejša, ampak vedno zelo zaposlena. dekletce je videlo, da je obremenjena in si je ni upalo motiti.

nikoli v otroštvu ni upalo izražati svojih želja - povedati kaj si recimo želi za rojstni dan!

njena velika neuresničena želja so bile kotalke.

kovinske z usnjenimi rdečimi pasovi, ki so se privezali s trakci.

njena sošolka jih je imela in dekletce si je večkrat sposodilo te čudovite kotalke in neizmerno uživalo v kotalkanju po vasi.

ko je tisto leto prišel njen rojstni dan, je upala in hrepenela, da bo mama le uganila njeno željo in ji podarila te kotalke.

nak. nič od kotalk.

seveda mama ni mogla vedeti, kako silno si je dekletce želelo teh kotalk.

ko je bila deklica v sedmem razredu, se je mama končno ločila od očeta, pa muk še ni bilo konec,

saj niso imeli kam iti; pa so šli narazen-mama v ljubljano, otroci pa k stari mami.

stara mama in teta s sinom so bili super ljudje, ampak mame niso mogli nadomestiti.

tako je dekletce občutljiva najstniška leta preživljala spet precej prepuščena sebi.

ko je bila v drugem letniku srednje šole se je družina zopet sestavila in zaživela skupaj.

tudi to ni dolgo trajalo, kajti v tretjem letu gimnazije se je dekle neskončno zaljubilo v moškega, ki je bil 15 let starejši od nje in je bil vse kar njen oče ni bil.

obojestranska zaljubljenost. velika.

in kmalu sta zaživela skupaj. in tudi sinka je rodila čez kako leto ali dve..

in ostala sama s sinkom, ko je le-ta imel štiri leta.

in tako nadaljevala svojo pot...

gremo sedaj v osrčje zgodbe.

enormno velik strah pred očetom in želja da ugodi vsem njegovim muham in zahtevam, da le ne bi bila tepena, da bi ji nekoč morda pa le namenil košček pozornosti, ljubezni, prijazen pogled, toplo besedo - vse to je pripomoglo, da je vseskozi iskala pozornost moških. iskala je očetovo priznanje, biti ljubljena in spoštovana hči in dekle, ženska. iskala tam, kjer je ni mogla dobiti.

to česar ji ni dal oče, ji pač nihče drug ne more več dati.

in njena želja biti najboljša, biti boljša od drugih žensk, biti nenadomestljiva, je posledica neopaznosti in nepriznanosti v otroštvu.

vse je naredila, kar je lahko in kar ji sploh ne bi bilo treba, pa je le redkokdaj kdo opazil, jo pohvalil, jo objel...oče sploh nikoli.

bila je prepričana, da ni nič vredna, da je nepomembna, da nič ne zna in ne ve in da mora govoriti le kadar je vprašana..

da je ena velika bleferka in da jo bodo ljudje, ko jo bodo spoznali, "pogruntali" in videli kakšna nula je v resnici..

po drugi strani pa je v njej zrasel negativni jaz, ki se je hotel izkazati in je živel svoje življenje neodvisno od drugih, saj je gradil na vseh prej naštetih predpostavkah.

po eni strani ogromen občutek manjvrednosti, po drugi pa umetno ustvarjen občutek večvrednosti, ki sta se izmenjavala dolga leta.

in velik strah pred ljudmi. to se ne da povedati koliko je bilo tega strahu!
in nezaupanje tako do žensk, kot do moških.

veliko let se je dekle ukvarjalo z odpuščanjem očetu in mu tudi odpustilo.

niti na misel ji ni padlo, da je potrebno odpustiti tudi mami.

ker se dekle ni zavedalo, da je jezna nanjo, ker ji ni nudila zaščite pred očetom (čeprav je vedela kakšen je).

če ste zdržali brati do sem, svaka vam čast:)

in ko se je začela ukvarjati še z odpuščanjem materi, se je njeno življenje zares začelo spreminjati.

in spreminja se še naprej.

danes pa je bila njena samopodoba spet na preizkušnji.

od osebe, ki ji je nekoč bila zelo blizu, je slišala te neprijetne besede: da je vzvišena, dušebrižnica, zamerljiva še bolj kot navadni smrtniki, da deluje neiskreno in se dviguje nad navadne smrtnike!

zabolelo je, zaskelelo.

nekaj v njej še ni pozdravljeno.
še obstaja rana, ki se mora zaceliti.

trdno sem prepričana, da ni naključnih ljudi v našem življenju.

in da tam od kjer pridemo na zemljo, sami izberemo svoje starše, prijatelje, pravzaprav da se vzajemno izberemo.

da si bomo pomagali in izboljšali kar je namenjeno izboljšati!

bodite hvaležni tistim, ki vam ubijajo pričakovanja!
ta stavek sem slišala kar nekajkrat v zadnjih mesecih.

kamnita lepotica

2009-05-12T08:36:00.000+02:00

da mi je stati na tej skali z galebom na roki

svetovna kriza je odlična novica

2009-05-06T10:37:00.004+02:00

Včeraj sem bila na dveh diametralno nasprotnih predavanjih.

Prvo je trajalo kar celo dopoldne v obliki seminarja za nove podjetnike, ki ga organizira obrtna zbornica.

To ni bilo prvo tako predavanje, ki sem se ga udeležila, zato sem opazila kako so se stvari začele ponavljati in kako pravzaprav nisem zvedela skoraj nič novega, razen nekaj osnovnih tez o prodaji.

Drugo pa je bilo predavanje Rajka Škariča z naslovom: Svetovna kriza je odlična novica (www.zazdravje.net) . To predavanje me je resnično dregnilo pod rebra in mislim, da vsaj malce prebudilo moje zaspane čute.

Medtem, ko se v svetu in pri nas dogajajo močne spremembe, ki bodo preoblikovale strukturo našega načina življenja; naši teoretiki in praktiki še vedno ponavljajo stare floskule, ki so mogoče delovale pred leti in desetletji, sedaj pa ne delujejo več.

Kako prodati več in več? Kako biti boljši in prodornejši od konkurence? Kako ustvarjati nove in nove potrebe po naših proizvodih in potem prepričevati kupce, da smo najboljši, da je naš proizvod edinstven in da bodo na slabšem, če ga ne bodo kupili oz. koristili??!!!

Prav slabo sem se počutila ob vseh teh besedah!!

Na drugi strani pa zvečer poslušam Rajka o vzrokih za globalizacijsko (ste opazili, da se besede globalizacija skoraj nikjer več ne sliši?) manipulativno obnašanje, ki nas je vse privedlo do sem kjer smo in za kar smo prav vsi soodgovorni? Kupujemo, kupujemo, kupujemo...

Vse kar je le dovolj poceni, četudi tega ne potrebujemo. Vse za kar so nas prepričali, da potrebujemo- vsakih nekaj let nov avto, vsakih deset let novo pohištvo ali kuhinjo, nove znamke mobilnikov,ki premorejo funkcije, ki jih še vedno nisem razvozlala, dlančnikov, novih prenosnikov, mp3-jev itd.. in kdo vse to dela,proizvaja? Naši delavci sigurno ne.

So to mogoče 10 letniki na kitajskem,v vietnamu, kambodži, indoneziji in tam nekje bogu za hrbtom??

Daleč od oči,daleč od srca.

Se zavedamo tega?

In naš delavec propade. Naše odlične tovarne se zapirajo.

In zato naš kupec naenkrat ne more več kupovati vseh teh izdelkov. Je na cesti. Se mora orientirati na preživetje.

Panika. In ponudijo subvencije za nakup novega avtomobila!

Da se krogotok ne pretrga, da bomo lahko kupili avto, ki ga v resnici ne potrebujemo, da bo ves avtomobilski lobi imel delo. (Menda je narejenih dovolj novih avtomobilov za naslednjih 10 let.)

Ko si brez službe, ti naenkrat nov avtomobil ni več prioriteta. Novo pohištvo nevažno. Nov tip mobilnika nepotreben, prav tako ves ostali larifari,ki so ga polne naše reklame.

Kaj postane pomembno?

Prehrana.

Preživetje.

In zato je svetovna kriza odlična novica!

Ker bo preusmerila našo naravnanost od nebistvenega k bistvenemu.

In mislim, da nihče ne bo ostal neprizadet, vsakogar na tem planetu se bo dotaknila.

Dotaknila globoko v sebi.

ger lyons

2009-04-30T23:57:00.007+02:00

...je človek na mestu.

z njim in še z dvajsetimi ljudmi sem preživela štiri polne večere.

poslušala sem druge-slišala sebe!

objemala se-bila objeta!

jokala-se smejala!

priznala si svoje sence-videla svojo luč!

govorila neumnosti-slišala resnico!

čutila kaos-opazila mir!

iskala pozornost-bila opažena!

bila globoko dotaknjena od ljubezni, resnice in svetlobe!

Hvala velikemu duhu za to doživetje!

http://www.gerlyons.net/

dobrote vzhoda in parkirni angel

2009-04-28T16:22:00.004+02:00

Nedavno sem dobila nove sosede. Poleg moje Majnice se je odprl lokal s kitajsko hrano.

Prejšnji lastnik mi ni bil preveč povšeči, nisva se dobro vohala:) in zato sem se razveselila nove poživitve v obliki prikupnih kitajskih ljudi, ki so komunicirali odprto in iskreno!

Kar nekajkrat sem že "sprobala" njihovo hrano in moram priznati, da sem bila vedno več kot zadovoljna.

Menu ima sicer nekaj simpatičnih slovničnih napakic, a čez vsebino in ceno se nikakor ne morem pritoževati.

Sedaj je lokal odprt dober mesec in kar me skrbi je, da imajo malce premalo strank in ali jim bo uspelo priti skozi!?

Kajti največji problem tam okrog stare cerkve je (ki ga imajo tudi moje stranke seveda) parkiranje!

Dan današnji smo se razvadili skoraj do povsod se pripeljati z avtom, groza, če je treba nekaj minutk peš, kaj šele 10-15 ali več minut hoje-takrat človeka že zdavnaj mine cilj njegove poti!

Pred nekaj dnevi sem imela naročeno gospo, ki me pokliče 15 min pred uro, ko je bila naročena in vsa nejevoljna začne razlagati kako nikjer ni našla parkinga in da se je že obrnila in kar odhaja.

Predlagala sem ji, da je parkirišče Tivoli oddaljeno le 5 minut hoje od mene in da ima še dovolj časa, da gre tja in pride na masažo!

Vendar je bila njena jeza že tako močna, da nobena sugestija ni mogla prijeti:)

No, sem si rekla, mogoče je še bolje tako!

Ko se človek odpravi v "kitajsko" na kosilo ali večerjo pa se tudi ne bo s polnim želodcem okrog sprehajal kajne, ampak bo po liniji najmanjšega odpora poskušal pustiti avto čim bližje vhodnim vratom!

Zato kličem: Angel parkiranja,

vsem mojim strankam prosim priskrbi prosto parkirno mesto čim bližje moji Majnici in se ti zahvaljujem, ker meni vedno najdeš prostor!

Prav tako se ti zahvaljujem tudi za prostor za vse moje obiskovalce
in če bi še malo pogledal za parkinge obiskovalcev kitajskih Dobrot vzhoda,
bi bila tudi zelo vesela, ker bi mi bilo žal, če ne bi mogla več jesti tako okusno in poceni!!

Hej, pa hvala ti, ti bitje svetlobe!!

stvari za katere sem hvaležna

2009-04-23T15:38:00.000+02:00

za zdravo telo in vse njegove čute in zmožnosti

za jasen razum

za srce

za zrak

za vso dobro, svežo hrano in vodo

za vse ljudi, ki me imajo radi

in tudi za tiste, ki me nimajo (veliko so mi dali)

in za vse, ki jih imam jaz rada

za možnost, da sem mati

za izkušnjo biti Ženska, neprecenljiva je

za prijeten dom in košček zemlje

za delo, ki me bogati

za ves prosti čas

za obleko in čevlje

za avto in gorivo

za vso toploto in vse sončne dni

za čudovito naravo

za vso bolečino in žalost, naučili sta me marsikaj

za vse dni, ko mi ni šlo; da znam ceniti čas, ko mi gre

za Majnico

za nekoga, ki me ima rad

za mene samo

...čeprav na videz ne izgleda tako, pa, ko pogledam svoj seznam, opazim, da sem neverjetno bogata ženska.

Hvala življenju za vse kar sem, kar znam, kar imam in kar še bom!!

meni ljube stvari

2009-04-22T16:46:00.003+02:00

...ne nujno vedno v tem vrstnem redu...

moj sin Lovro

sončen dan

jutranji sprehod po gozdu

vonj sveže pokošene trave

plavanje v morju

vonj posušenega sena

ležanje na toplih kamnih na toplem soncu

sprehod po plaži

nabiranje zelišč in cvetlic

sprehod po borovih gozdičkih ob morju

(prvi) poljub ljubljenega

priprava dobre hrane

dobra masaža, ko jo dam

dobra masaža, ko jo prejmem

vonj v gozdu po poletni nevihti

ljubljenje z ljubljenim (v naravi:)

iskren pogovor
...

srečanja z dušami

2009-04-14T21:51:00.002+02:00

je naslov knjige, ki mi je pred nekaj dnevi v knjižnici padla v oči in sem jo strastno in z zanimanjem začela brati. Izšla je pri založbi Ara 2008, avtorja pa sta Bill in Judy Guggenheim.

Pri isti založbi sta pred leti izšli knjigi Potovanje duš in Usoda duš ameriškega mojstra hipnoterapije Michaela D. Newtona, ki sta obvezno čtivo za vse, ki jih zanima posmrtno dogajanje.

Nekaj let svojega otroštva sem preživela pri svoji stari mami, ki je bila globoko verna, čuteča in oseba širokega duha.
In mnogokrat sem poslušala zgodbe o tem kako so pravkar umrli prišli bodisi sporočit svojo smrt ali pa se poslovit. Prav tako o dušah, ki so se vračale nazaj zaradi krivic, ki so jih prizadele za časa življenja ali o dušah pobitih vojakov (2.vojne), ki so blodile po gozdovih Limbarske gore, nemirnih in izgubljenih.
Globoka vera moje stare mame in njeno trdno prepričanje, da po smrti ni vsega konec, sta ji omogočala, da je zelo hitro lahko srečala umrle ljudi, oz. da so oni lažje navezali stik z njo.
Njene zgodbe so bile doživete na lastni koži in pripovedovane na način, ki v meni ni nikoli vzbujal dvoma v njihovo resničnost.
Bila je lepa ženska, modrih oči, svetlih las in jasnega pogleda. Njen mož je umrl, ko je imela 36 let in jo pustil samo s štirimi malimi otroki, ravno po vojni. Živeli so na kmetiji, vendar je moj stari oče v strahu, da se ne poroči znova in preda kmetije in nje same nekemu drugemu moškemu v roke, v oporoki zapisal, da so otroci lastniki kmetije, ona pa ostane "gospodar" do konca življenja.
In tako se je moj stari oče, že kmalu po svoji smrti začel vračati nazaj in iskati spravo oz. njeno odpuščanje. Ta njegova vračanja so imela razne oblike, tako vizualne kot zvočne..
Široko odprtih oči in ušes sem vedno znova poslušala in srh me je spreletaval ob tem, kar je stara mama doživela in preživela.

Tako tudi pri meni že od ranega otroštva ni bilo dvoma, da posmrtno življenje zares obstaja in da je smrt samo prehod nekam drugam.
Tudi sama sem zelo zgodaj izgubila svojega življ. partnerja in ostala sama z malim sinkom. Ker se je za smrt odločil sam, se mi je ob njegovi smrti pojavljalo sto tisoč različnih občutkov, obsodb, čustev...in seveda je prihajal tudi on nazaj, prva tri leta kar precej pogosto, potem se je umiril, tudi jaz sem se.
Največkrat sem ga slišala-kot trkanje na okno (v 4.nadstropju), rožljanje s ključi v ključavnici, škripanje pletenega stola poleg sebe ali preprosto kot pok balona nekje pod stropom!
Enkrat pa sem tudi prav fizično občutila njegovo telo, toploto, težo..

In ta knjiga je polna takih in podobnih zgodb. Avtorja sta sedem let raziskovala to področje in intervjujala več tisoč ljudi, ki so tako srečanje doživeli iz prve roke.
Torej se dogaja tudi drugim in drugje, torej si ni stara mama izmišljevala teh zgodb in jaz si nisem umišljala teh dogodkov, torej je vse to lahko čisto res!!

Škoda res, da je treba najprej umreti, da šele potem spoznamo največje skrivnosti življenja:)

"erotična" masaža p.s.

2009-04-09T23:28:00.001+02:00

Zdaj pa resno še nekaj besed!
V otroštvu in najstniški dobi sta dva moška prestopila mejo dovoljenega v odnosu do mene in me s tem zaznamovala do danes.
Vse svoje življenje že odpravljam posledice teh njunih ravnanj.
Marsičesa se dolgo sploh nisem zavedala, recimo jeze na moške.
Predolgo sem si samo želela razumeti in odpustiti.
Ne da bi kdaj dala ven to kaotično energijo, sem funkcionirala le napol. Šele zadnja leta se zavestno ukvarjam s tem kar nosim s seboj in se tega tudi osvobajam.
In zato sem zelo občutljiva na to kaj moški želijo in pričakujejo od mene in zelo hitro začutim tisto mejo dopustnega in (ne)sprejemljivega zame.
Dogodki, ki jih doživljam z moškimi hrepenečimi po "nekaj" več in pisanje tega dnevnika pa me je ozavestilo, da se moram razjezit, preden lahko zares odpustim!
Ne verjamem, da bom to zares kdaj naredila nad nič hudega slutečim moškim pred seboj na masažni mizi, ampak bom najbrž to storila kje na samem in si dala duška na kak nikomur nevaren način.
Ne obsojam teh ljudi, ki iščejo kar pač iščejo.
Le po spletu okoliščin smo naleteli drug na drugega z namenom, da se oboji nekaj naučimo o sebi!
Masaža ne nadomešča ljubeče prisotnosti partnerja in pozornosti, ki ti jo intimni partner lahko da!
Kajti bistvo vsega je odnos med dvema, ki temelji na sprejemanju, ljubezni, spoštovanju!
In tak odnos se zgradi.
Med maserjem in masirancem se tak odnos pač ne more vzpostaviti kar tako!

erotična masaža v sliki

2009-04-09T13:21:00.001+02:00

komentar k "erotični" masaži

2009-04-07T21:34:00.000+02:00

Danes sem po mailu dobila tale dolg komentar.
Nekaj besed o tem še napišem jutri ali v naslednjih dneh!

Draga moja !Zapisalo se ti je (v tvoji uvodni predstavitvi): Klasična masaža telesa S klasično masažo vam posredujem tisočletna spoznanja o najpreprostejšem načinu zdravljenja telesa. Z manipulacijo mehkih delov telesa povzročamo in vzpodbujamo fizične učinke..........Ali morda meniš, da je moška percepcija kaj drugačna in ne dojema vzpodbujanja fizičnih učinkov....meniš, da je tisto med moškimi nogami kaj drugače sestavljeno, kot drugi mehki deli telesa!?(ok priznam......še bolj je dojemljiv kot drugi deli telesa - ampak ni čisto nič drugačen in kot moškemu se mi poraja vprašanje...zakaj pa bi on bil zapostavljen) Verjamem, da je tvoja masaža odlična (in tudi preizkusil jo bom) in kot taka mora vzbujati fizične učinke ! In zakaj nekaterih od teh občutkov ne priznavaš.......meniš morda, da ima moški samo eno erogeno cono...ki se ji je potrebno na daleč izogibati....ker to je pač ....zakrneli del telesa, ki bo slej kot prej odpadel........ali pa odgovor leži v tvojem zadnjem stavku...Jezo na moške nosim v sebi in to je treba dat ven! Hm !Torej, draga moja !Sem odvisnik od masaže (rad dobro masiram in sem še rajše dobro masiran). Potrebujem jo bolj kot karkoli na tem svetu....in popolnoma se strinjam s tvojimi uvodnimi navedbami o potrebnosti in "dobrosti" masaže. Tako kot ti praviš, da začutiš "VSE" tistega, ki ga masiraš, ti zagotavljam, da če masirani "posluša"(s telesom seveda), bere tudi misli maserke(maserja).Masaža (stik, dotik) je pravzaprav prvinski odnos, komunikacija med dvema živima bitjema. Dotik je zagotovo bil prva komunikacijska vez med pra...bitji...in kakšne zavore (dogme) nas prepričujejo, da en del telesa....ni dober...ni vreden....ni potreben...tega prvinskega odnosa.Je potreben, enako ali pa celo bolj, kot drugi deli telesa, narava ga je naredila takega, da še veliko bolj dojema in kaže, kaj je dobro in kaj je slabo !!!!!! Draga moja !Verjamem, da k tebi hodijo vsi mogoči slinavci in ošlauhani moški, z lasmi ali brez, s poročnimi prstani ali samo svetlim trakom kože na prstancu leve roke, z vonjem po alkoholu ali Pitralonu...! Hodijo k tebi (in nekateri se celo vračajo) pa čeprav (po tvojem) ne dobijo tistega za kar prosijo, stokajo, jamrajo, se nastavljajo.... ( ko to pišem, se spomnim tistega prvinskega nagona....ko se ptički v gnezdu nastavljajo, čakajo na hrano z odprtimi kljunčki...in mama je tista, ki jim ...vsakokrat enemu...dodeli nekaj drobtinic hrane...). Ja , verjamem, tudi taki so, ki potrebujejo dotik, ker ga doma (ali družbi) ne dobijo, ker je naša današnja družba narejena na osnovi....zapiranja vrat stanovanja, pisarne, spalnice, misli telesa, čustev , občutkov......in ne na osnovi čiste prvinske komunikacije - dotika, nežnosti, skrbi, objema..... Draga moja ! (tokrat zadnjič danes!)Nisi soft prostitutka ! Preprosto: si verjetno dobra maserka, ki povzroča občutke...in to je glavni namen ..IN TO JE DOBRO...! In ostani taka!Veš, obstajajo tudi take maserke (in masaže), ki ne povzročajo nobenih občutkov !!M!